Ne me narobe razumeti. Verjamem da so takšne in drugačne ovire. Mindset je napačen. Pišeš, debatirava samo zakaj se ne da. Verjetno je tako v celotnem aparatu/ustroju. Bi bilo potrebno prilagoditi razmišljanje oz način dela ter obrniti tok misli. Pogledati kaj se da narediti, kako je to rešeno drugod. Obdržati dobrobiti trenutnega sistema in razviti vzdržnost za naprej. Vem da tovrstne zadeve niso poceni, hkrati uporabiti človeške resurse smiselno in namensko. V življenju sem že tolikokrat načel domnevno ne da se projekt in ni mogoče spremeniti ali izboljšati, da upam trditi, temu ni tako.
Če bi živeli v idealnem svetu racionalnega in informiranega, odgovornega planinstva, bi bil naš sistem vrhunski. Bedarije s supergami in brez opreme na Begunjščico (ta vikend, Slovenca) se ne bi dogajale. Reševali bi le tiste s smolo, ko pade nate kamen, se ti v steni kamen utrga, si zlomiš gleženj itd.
Realno stanje meji na absurd. Od omenjenih Slovencev, vsako leto se najdejo nizozemski skavti, ki v nemogočih razmerah v supergah in kratkih hlačah zabluzijo. Pa do tega, da GRS klicarijo debili, ki rabijo helikopterski prevoz do letališča, ker bojo sicer zamudili letalo (tuji turisti). Ali mlade mamice, ki se ji uspe z otrokom izgubit na Golovcu nad Bizovikom, pa jo morajo prit iskat.
Temeljno vprašanje je, kako naprej. GRS in policija, vojska nimajo nič proti, če reševanja iz prve skupine ostanejo brezplačna. Kar je bistveno, kako doseči, da bi bilo reševanj iz druge skupine čim manj, najraje nič? Z eno možnostjo, mehkim pristopom z izobraževanjem, se že dolgo trudijo. Primer: pred mnogo leti sem šel na Mangart konec avgusta, dan prej je šla čez fronta in na višinah je nametalo celo nekaj snega. Na sedlu je bil reševalec, ki je vsakega pohodnika posebej opozoril na sneg, na posledično povečano zahtevnost vzpona in nevarnost zdrsa. Pa se je še vedno našlo nekaj Čehov, ki so za nama s kolegom rinili v Slovensko pot, dokler jih prve resne zajle niso odvrnile in so se obrnili. Če bi se za obrat odločili malo kasneje, bi bila že na delu GRS.
Mehki pristop z informiranjem na mestu samem s strani avtoritete očitno ne deluje, ljudje morajo najprej poskusiti sami, preden ugotovijo, da nečesa RES ne zmorejo. Pa to ni samo pri nas. V okolici Selle v Dolomitih sem nekoč prelezel bolj ali manj vse ferate, kar jih imajo. Koga vse srečaš tam gor in v kakšnem stanju, se samo za glavo primeš. Edino pri opremi so bili bolj disciplinirani kot pri nas, vsaj kar se obutve tiče. Vsa zavarovanja in stroški reševanja teh ljudi niso odvrnili, da ne bi rinili v smeri ali na poti, ki jih ne zmorejo.
