Citat:
Naj bo jasno, kdo je žrtev in kdo rabelj
Največje medvojno slovensko grobišče na Rabu tone v nezasluženo pozabo - Rabelj nikoli ne bo postal žrtev, tudi če lažni preroki napišejo še tako lažno novo zgodovino
Aktualno - torek, 11.12.2007
Tekst: Ciril Brajer
O škofu Gregoriju Rožmanu se spet lomijo kopja. Je bil kolaborant ali ne, je v slavnih časih NOB odigral pozitivno ali negativno vlogo, je bil morda res le nemočen opazovalec usodnih dogodkov, ujet v neizprosne zanke onih časov in razmer… Za pogovor o teh dilemah smo prosili Staneta Kirna. Vedno je bil žrtev - enkrat so ga preganjali Italijani, drugič domobranci, potem partizani in tako v krog. Ga je, vernega človeka, torej škof kaj ščitil? Kdo le bi lahko bolj tehtno govoril o onih časih.
Izdajalski prst je določal usodo
Starši so Stanetu namenili, da se bo učil za "gospoda". Poslali so ga v ljubljansko Marijanišče, kjer so ga vzgajali po strogih cerkvenih pravilih.
"Kazni so delili v kleti, od koder sta se razlegali kričanje in moledovanje. Tako sem se od blizu srečal s krščanskim 'usmiljenjem'. O njem so me podučili še na evharističnem kongresu, kamor so nas gnali z grožnjo kazni. Na njem so za našega kralja oklicali Kristusa in nas pod njegovim vodstvom pozvali na boj proti komunizmu. Takrat smo že dobro poznali teror, s katerim so fašisti tlačili naše primorske rojake, a nič o tem iz posvečenih ust! Ni nam šlo v glavo, zakaj ob vsakodnevni molitvi proti komunizmu niti enkrat ne molimo, naj bog reši še naše rojake fašizma."
Drugo svetovno vojno je Stane dočakal v trgovski šoli.
"Prve enote so bile bolj podobne izstradani drhali kot vojski. Njihovi pripadniki so vsepovsod plenili vino, kruh, meso in jajca. Ta so pili kar surova, zato smo jim rekli dihurji. Vsi smo se zgražali nad klečeplazenjem naših oblastnikov, še najbolj cerkvenih, ki so pošiljali fašistom v Rim najbolj goreče izjave vdanosti. Ljubljano so obdali z žico, po vaseh so si sledile racije, tudi mene so zaprli in več tisoč nas je na dvorišču vojašnice pod milim nebom čakalo na razvrščanje. To se je dogajalo tako, da je domači izdajalski prst kazal fašistu, kdo bo šel domov, kdo pa v internacijo ali kar naravnost v Gramozno jamo pred puške. Na lastne oči smo videli, da so vedno odločili prikriti domači ovaduhi. Mene so takrat izpustili."
Na Rab ni bilo niti enega župnika.
"Italijani so ropali, požigali, pobijali, zato je vse več fantov odhajalo v partizane. Mene so ujeli in gnali na Rab. Striženje do golega, kopanje v mrzli vodi in zaplemba vsega, kar smo imeli s seboj. Stradež, pretepanja, ljudje so padali kot muhe. Trupla so metali kar na kupe. Vseh žrtev Raba med Slovenci je bilo več kot 2000. Takrat nas je bilo tam od pet do šest tisoč, saj so prignali cele družine, veliko otrok, nosečnic, starih, onemoglih. Stradanje, žeja, vročina, nevzdržne higienske razmere, krutost stražarjev. Večina taboriščnikov je bila verna, vendar so umirali brez vseh zakramentov, kar je bilo zanje še posebno boleče. Cerkev je bila gluha za naše trpljenje. Nikoli ni med svoje trpeče ovčice poslala niti enega župnika."
Ovce brez pastirja
Duhovniki so se raje gnetli v varnem zavetju škofa Rožmana in okupatorjev.
"So pa nekateri na namige župnikov začeli pisati prošnje za izpustitev - ugodili so le tistim, ki so se zavezali stopiti v belo gardo, ki so jo organizirali Italijani. Tudi nama z bratom so prinesli takšno prošnjo, naslovljeno na našega župnika Perčiča. Nisva hotela. Ni nama šlo v glavo, da bi po tolikšnem gorju, ki so ga nama povzročili Italijani, zdaj od njih vzela puški in šla morit naše ljudi. Iz naše fare je bilo 175 taboriščnikov, 80 jih je podleglo hudičevi ponudbi, od tega jih je 50 stopilo med belogardiste in nato domobrance. Kakor je že kdo končal, vem, kdo je kriv, ker jih je, ranljive v smrtni grozi, zvabil na napačno stran."
Italija je kapitulirala, Rab je bil osvobojen, Stane se je vrnil domov. Dobil je poziv domobrancev, se nekaj časa skrival pred njimi, a so ga našli in zaprli. Aretiranega je mobiliziral domobranski komandant Polde P., kot še mnoge druge, tudi 16, 17 let stare fante, skoraj še otroke.
"Predali so me gestapu in ta me je poslal v Rupnikov udarni bataljon. Ušel sem čez žico in domov. Leta 1944 so domobranci v naši okolici neusmiljeno pobijali vse, ki so imeli stike s partizani, pa so me aretirali še tretjič. Tokrat sem se jim izmuznil tako, da sem šel k policiji. Nekaj časa sem čuval Rupnikovo stanovanje na Erjavčevi cesti in potem kot prometnik na križišču pred Delavskim domom dočakal beg Nemcev in njihovih pomagačev. Prav tu sem videl vso bedo, ki jo je slovenskemu in hrvaškemu narodu povzročila zlohotna cerkvena propaganda. Koliko siromakov je pognala v beg! Domobranci so še na begu grozili, kako se bodo vrnili in kako kruto se bodo maščevali. Zadnji je bežal Rupnikov bataljon, streljali so v zrak in kričali najbolj krvave pretnje."
Stane se je letos udeležil mnogih proslav, tudi one na Ljubelju v spomin na več kot 200 umrlih taboriščnikov. Bil je na na spominskem srečanju na Javorici, kje so domobranci z nemško pomočjo potolkli več kot sto partizanov.
"Ko sem hodil med pomniki soške fronte, sem pomislil, kako Slovenija lepo skrbi za spomin na ljudi, ki so na naših tleh dali svoja življenja za koristi drugih narodov, držav. Le na Rabu, največjem slovenskem pokopališču žrtev italijanskega okupatorja, že več let ni nobene komemoracije niti za dan mrtvih, ko se sicer naši politiki kar drenjajo, kdo bo kje položil venec. Že več let nobenega spomina na trpljenje 15.000 Slovencev, od katerih jih je več kot 2000 ostalo tam. Največ jih je umrlo od sestradanosti. Smo tja po nedolžnem odgnani ljudje res manj vredni!? Nadškofa Urana kar naravnost sprašujem, ali res iskreno verjame svojim besedam, da je zaradi procesnih napak razveljavljena sodba proti škofu Rožmanu slovensko Rimskokatoliško cerkev razbremenila vseh, milo rečeno, napak, ki so jih njeni duhovniki z Rožmanom na čelu zagrešili med drugo svetovno vojno!?"
Nihče jim ne bo spral krivde
Stane Kirn je zgrožen nad dvoličnostjo.
"Bil sem veren mladenič, po treh letih krute žehte pri redovnicah v Marjanišču in dveh v frančiškanskem dijaškem domu s snežno belo opranimi možgani. Na Rab sem moral le zato, ker sem bil Slovenec. Niti škof Rožman niti vsa armada njegovih duhovnikov ni s prstom mignila, da bi preprečila tamkajšnji genocid. Ni omilila živalskih razmer v taborišču, ni preprečila umiranja zaradi lakote, raje je blagoslavljala okupatorja, ki nas je zatiral. Poldrugo leto so nas božji služabniki v onem zverinjaku pustili brez vsake duhovne oskrbe. Danes jo vsiljujejo v vojsko, policijo, zapore, vsepovsod in vsakomur, ki sicer že tako zlahka pride do nje. Takrat se je množica duhovnikov drenjala ob bogati škofovi mizi, niti enega ni bilo med nas, od lakote umirajoče. Ni bilo pastirja, ki bi ponujal duhovno oskrbo, vsaj tolažbo v hudem trpljenju. Gladko so pozabili, kaj jim zapoveduje vera, k čemu so se zavezali ob posvetitvi.
Ni bilo niti enega duhovnika, ki bi vsaj krstil desetine novorojenčkov, rojenih na gnili slami stradajočim materam, ki so v nečloveških razmerah umirali kot pokošeni. Več kot 2000 mojih sotrpinov je moralo umreti brez tolažila svete vere, brez svetega olja. Nihče ni poskrbel, da bi bili krščansko pokopani. Kot poginule živali so jih zmetali v jarke.
Po vseh teh mukah, ki jih je nemo gledal, je škof Rožman storil nepojmljiv greh. Izkoristil je stisko svojih od stradeža umirajočih vernikov in jim ponudil roko - izpuščeni boste, če se obvežete pristopiti v prostovoljno antikomunistično milico. Ta je bila nedvomno njegovo vojska. Po vsem trpljenju so ti dali dve možnosti: v Kampor ali z italijansko puško na rami med narodne izdajalce.
Ponavljam, večina na Rabu trpečih nas je bila vernih ljudi. Pa ga nisem slišal, ki bi klel komuniste, partizane. Vsi smo preklinjali italijanske fašiste in našo lastno cerkev, ki jim streže, ko nas zatirajo. Od škofa Rožmana povzročeno medvojno in povojno pobijanje, nad tem naj se zamisli nadškof Uran, pa škof Perko, zakaj mižita pred bridko resnico? Naj ravnata po krščanski resnici, ki pravi: 'Najprej priznanje, nato kesanje, šele potem odpuščanje!' Nobene procesne napake Rožmana ne bodo oprale krivde za vse gorje.
Naši zdajšnji oblastniki pa mirno dovolijo, da nas italijanska desnica obtožuje za genocid!? Prav njim bi genocidnost zlahka dokazali že z Rabom. A kaj, ko ne priznajo našega trpljenja, ko ne pokažejo dolžnega spoštovanja do tisočev rabskih žrtev, vsaj do nedolžnih desetin dojenčkov, ki so tam žalostno končali življenje, še preden so ga lahko začeli."