Polemika-SLO1
- Ustvarjalec teme Notranjc
- Začetni datum
Poraz slovenske kontrarevolucije
Po kapitulaciji Italije 8. septembra 1943 so potekali srditi boji med partizani in slovensko kontrarevolucijo. V prvih štirih dneh se je zbralo na Turjaku okrog 1.600 vaških stražarjev in civilnih oseb. (Pred jesenjo 1943 je bilo pod orožjem približno 10.000 oseb pri partizanih in prav tako okoli 10.000 v protirevolucionarni vojski, dr. Jerca Vodušek Starič).
Koncentracija vaških straž na Turjaku ni bila naperjena proti partizanom, ker so bila v teku pogajanja za skupen nastop, vendar revolucionarni strani ni šlo v prvi vrsti za zmago nad nemškim okupatorjem, ampak za poraz tradicionalne strani. “Če so imeli Slovenci kdaj možnost vsaj do neke mere uspešno nastopiti proti nemškemu okupatorju in pomagati zavezniški strani, je bilo to jeseni leta 1943 po kapitulaciji Italije. Komunistična partija je složen nastop Slovencev preprečila” (Tamara Griesser – Pečar, Cerkev na zatožni klopi, str. 51).
Glavni štab NOV in POS je štabom 14. in 15. divizije ukazal, naj 'naša vojska in naše civilne oblasti nastopijo takoj brez slehernega odlašanja kot slovenska narodna oblast in izvrševalci tega premirja na slovenskem teritoriju', razorožijo italijansko vojsko, izvajajajo mobilizacijo in že v kali preprečijo poskuse bele in plave garde, da bi kjerkoli prevzeli oblast v svoje roke. Do bojev z belogardisti (vaškimi stražarji) je prišlo 12. septembra. Na sestanku v Turjaškem gradu so razpravljali tudi o zahtevi 14. divizije, naj se vdajo. Zahtevo so vaški stražarji zavrnili z naslednjo utemeljitvijo: 'Prejeli smo poslanico gornjega poveljstva, naslovljeno na plavo in belo gardo. Ugotavljamo, da je poslano na napačen naslov, ker nismo niti plava niti bela garda, ampak smo Slovenska narodnoosvobodilna vojska v sestavu Jugoslovanske armade in delujemo po navodilih zavezniških štabov, s katerimi smo v dnevnem stiku'. Borci Prešernove brigade so po hudih bojih, ki so se končali 19. septembra ob pol treh popoldne, zajeli 695 pripadnikov brigade 'Krim', med njimi 26 duhovnikov in bogoslovcev. Mnogo jih je bilo usmrčenih (Velike Lašče, Ribnica, Mozelj, Kočevje…
, 16 v revolucionarnem sodnem kočevskem procesu od 9. do 11. oktobra 1943, nekaj jih je ušlo, preostali so sprejeli prostovoljno ali prisilno partizansko vojskovanje. V hribu pri Velikih Laščah so ustrelili 60 žrtev, predvsem domačinov in bližnje okolice. Laščani so jih spomladi prekopali in pokopali na pokopališču. Po porazu vaških straž na Turjaku in četnikov v Grčaricah je bilo od septembra do novembra 1943 usmrčenih okrog 600 slovenskih mož in fantov. Vsem je bila skupna neskončna ljubezen do slovenskega naroda in zanj so bili pripravljeni darovati tudi svoja mlada življenja.
Po kapitulaciji Italije 8. septembra 1943 so potekali srditi boji med partizani in slovensko kontrarevolucijo. V prvih štirih dneh se je zbralo na Turjaku okrog 1.600 vaških stražarjev in civilnih oseb. (Pred jesenjo 1943 je bilo pod orožjem približno 10.000 oseb pri partizanih in prav tako okoli 10.000 v protirevolucionarni vojski, dr. Jerca Vodušek Starič).
Koncentracija vaških straž na Turjaku ni bila naperjena proti partizanom, ker so bila v teku pogajanja za skupen nastop, vendar revolucionarni strani ni šlo v prvi vrsti za zmago nad nemškim okupatorjem, ampak za poraz tradicionalne strani. “Če so imeli Slovenci kdaj možnost vsaj do neke mere uspešno nastopiti proti nemškemu okupatorju in pomagati zavezniški strani, je bilo to jeseni leta 1943 po kapitulaciji Italije. Komunistična partija je složen nastop Slovencev preprečila” (Tamara Griesser – Pečar, Cerkev na zatožni klopi, str. 51).
Glavni štab NOV in POS je štabom 14. in 15. divizije ukazal, naj 'naša vojska in naše civilne oblasti nastopijo takoj brez slehernega odlašanja kot slovenska narodna oblast in izvrševalci tega premirja na slovenskem teritoriju', razorožijo italijansko vojsko, izvajajajo mobilizacijo in že v kali preprečijo poskuse bele in plave garde, da bi kjerkoli prevzeli oblast v svoje roke. Do bojev z belogardisti (vaškimi stražarji) je prišlo 12. septembra. Na sestanku v Turjaškem gradu so razpravljali tudi o zahtevi 14. divizije, naj se vdajo. Zahtevo so vaški stražarji zavrnili z naslednjo utemeljitvijo: 'Prejeli smo poslanico gornjega poveljstva, naslovljeno na plavo in belo gardo. Ugotavljamo, da je poslano na napačen naslov, ker nismo niti plava niti bela garda, ampak smo Slovenska narodnoosvobodilna vojska v sestavu Jugoslovanske armade in delujemo po navodilih zavezniških štabov, s katerimi smo v dnevnem stiku'. Borci Prešernove brigade so po hudih bojih, ki so se končali 19. septembra ob pol treh popoldne, zajeli 695 pripadnikov brigade 'Krim', med njimi 26 duhovnikov in bogoslovcev. Mnogo jih je bilo usmrčenih (Velike Lašče, Ribnica, Mozelj, Kočevje…
, 16 v revolucionarnem sodnem kočevskem procesu od 9. do 11. oktobra 1943, nekaj jih je ušlo, preostali so sprejeli prostovoljno ali prisilno partizansko vojskovanje. V hribu pri Velikih Laščah so ustrelili 60 žrtev, predvsem domačinov in bližnje okolice. Laščani so jih spomladi prekopali in pokopali na pokopališču. Po porazu vaških straž na Turjaku in četnikov v Grčaricah je bilo od septembra do novembra 1943 usmrčenih okrog 600 slovenskih mož in fantov. Vsem je bila skupna neskončna ljubezen do slovenskega naroda in zanj so bili pripravljeni darovati tudi svoja mlada življenja.
Na poste proti Kaji: ona vam citira pisne vire, vi se ji pa režite ali pa stresate indoktrinirane floksule. KJE SO ARGUMENTI?
V času okupacije je torej na našem ozemlju potekala revolucija in notranja borba za oblast, namesto da bi stopili vsi skupaj v odporu proti nemškemu okupatorju.
Nastanek domobranstva
Vodstvo Slovenske ljudske stranke je 11. septembra 1943 znova sklenilo, da z Nemci ni sodelovanja. Predstavniki slovenske vlade v Londonu so želeli doseči narodno enotnost in se izogniti kolaboraciji, protirevolucionarni tabor v domovini pa je bil čedalje bolj v nezavidljivem položaju. “Storili smo vse, da bi preprečili medsebojni boj, zakaj s partizani in komunisti je premirje nemogoče, ker je njihov edini cilj revolucija.”, Miloš Stare. (J. Moder, 134).
Za dr. Stanka Kocipra, tajnika in zeta generala Leona Rupnika, je bila okupacija dejstvo, ki je ni bilo mogoče preprečiti. Po vrnitvi iz taborišča Monigo pri Trevisu in Chiesanuova pri Padovi je spoznal, da obstajata v okupirani Ljubljanski pokrajini fronta komunistične revolucije in fronta, ki je komunizem spoznala kot nekaj zlega. Po kapitulaciji Italije so Nemci v noči od 8. na 9. september 1943 zlahka zasedli Ljubljano. Nacionalisti (tradicionalne predvojne slovenske politične stranke) so v napačnem prepričanju o koncu vojne ponujali roko sprave, komunisti pa so z modernim italijanskim orožjem in skupaj z Italijani udarili, ne po Nemcih, ampak po četnikih na Grčaricah in vaških stražarjih na Turjaku. Nemci so razorožili Italijane in začasno tudi vaške stražarje. Po italijanski kapitulaciji so Nemci postopoma obvladovali položaj v Ljubljanski pokrajini. 22. septembra 1943 je Rupnik - kot nekdanji stotnik Avstro ogrske vojske, uspešen divizijski general v vojski Kraljevine Jugoslavije, graditelj obrambne protiitalijanske »Rupnikove linije« v kraljevini Jugoslavije, 40 dni zaprt v Gonarsu, od 6. junija 1942 ljubljanski župan, kot nadstrankarski in nepolitični človek, za Nemce edini sprejemljiv Slovenec, brez posvetovanja s katerim koli politikom, zasedel položaj predsednika Ljubljanske pokrajine. 23. septembra 1943 je bilo ustanovljeno Slovensko domobranstvo za obrambo slovenskih interesov in koristi slovenskega naroda. Domobranstvo pomeni nadaljevanje vaških straž in je posledica Turjaka in Grčaric, je Rupnik omenjal v svojih javnih nastopih. General Rupnik je potem z ustanovljeno domobransko vojsko vodil v Ljubljanski pokrajini slovenske fante z nemškim orožjem in tudi z nemško pomočjo v korist slovenskega naroda proti komunizmu v okviru omejenih pooblastil nemškega okupatorja in različnih interesov tedanjih nacionalnih strank. Domobranci se nikoli niso bojevali na nemški fronti ali proti zaveznikom, nasprotno, ilegalno organizirano domobranstvo, zaradi česar je gestapo mnoge zaprl ali poslal v taborišča, naj bi zaveznike v trenutku pričakovane invazije tudi podprlo. Tradicionalni politiki demokratičnih strank se niso hoteli istovetiti s tvegano dobo generala Rupnika in niso hoteli prevzeti odgovornosti v politično dvomljivem času. Zaradi sprejetega načina boja proti komunizmu, ki je v bistvu nadaljevanje boja od kapitulacije Italije, je postajal vedno bolj odvisen od nemškega okupatorja. Rupnik in Kociper sta menila, da so domobranci prvi borci proti komunizmu, medtem ko bodo zahodni zavezniki nevarnost te ideologije šele spoznali.
Nastanek domobranstva
Vodstvo Slovenske ljudske stranke je 11. septembra 1943 znova sklenilo, da z Nemci ni sodelovanja. Predstavniki slovenske vlade v Londonu so želeli doseči narodno enotnost in se izogniti kolaboraciji, protirevolucionarni tabor v domovini pa je bil čedalje bolj v nezavidljivem položaju. “Storili smo vse, da bi preprečili medsebojni boj, zakaj s partizani in komunisti je premirje nemogoče, ker je njihov edini cilj revolucija.”, Miloš Stare. (J. Moder, 134).
Za dr. Stanka Kocipra, tajnika in zeta generala Leona Rupnika, je bila okupacija dejstvo, ki je ni bilo mogoče preprečiti. Po vrnitvi iz taborišča Monigo pri Trevisu in Chiesanuova pri Padovi je spoznal, da obstajata v okupirani Ljubljanski pokrajini fronta komunistične revolucije in fronta, ki je komunizem spoznala kot nekaj zlega. Po kapitulaciji Italije so Nemci v noči od 8. na 9. september 1943 zlahka zasedli Ljubljano. Nacionalisti (tradicionalne predvojne slovenske politične stranke) so v napačnem prepričanju o koncu vojne ponujali roko sprave, komunisti pa so z modernim italijanskim orožjem in skupaj z Italijani udarili, ne po Nemcih, ampak po četnikih na Grčaricah in vaških stražarjih na Turjaku. Nemci so razorožili Italijane in začasno tudi vaške stražarje. Po italijanski kapitulaciji so Nemci postopoma obvladovali položaj v Ljubljanski pokrajini. 22. septembra 1943 je Rupnik - kot nekdanji stotnik Avstro ogrske vojske, uspešen divizijski general v vojski Kraljevine Jugoslavije, graditelj obrambne protiitalijanske »Rupnikove linije« v kraljevini Jugoslavije, 40 dni zaprt v Gonarsu, od 6. junija 1942 ljubljanski župan, kot nadstrankarski in nepolitični človek, za Nemce edini sprejemljiv Slovenec, brez posvetovanja s katerim koli politikom, zasedel položaj predsednika Ljubljanske pokrajine. 23. septembra 1943 je bilo ustanovljeno Slovensko domobranstvo za obrambo slovenskih interesov in koristi slovenskega naroda. Domobranstvo pomeni nadaljevanje vaških straž in je posledica Turjaka in Grčaric, je Rupnik omenjal v svojih javnih nastopih. General Rupnik je potem z ustanovljeno domobransko vojsko vodil v Ljubljanski pokrajini slovenske fante z nemškim orožjem in tudi z nemško pomočjo v korist slovenskega naroda proti komunizmu v okviru omejenih pooblastil nemškega okupatorja in različnih interesov tedanjih nacionalnih strank. Domobranci se nikoli niso bojevali na nemški fronti ali proti zaveznikom, nasprotno, ilegalno organizirano domobranstvo, zaradi česar je gestapo mnoge zaprl ali poslal v taborišča, naj bi zaveznike v trenutku pričakovane invazije tudi podprlo. Tradicionalni politiki demokratičnih strank se niso hoteli istovetiti s tvegano dobo generala Rupnika in niso hoteli prevzeti odgovornosti v politično dvomljivem času. Zaradi sprejetega načina boja proti komunizmu, ki je v bistvu nadaljevanje boja od kapitulacije Italije, je postajal vedno bolj odvisen od nemškega okupatorja. Rupnik in Kociper sta menila, da so domobranci prvi borci proti komunizmu, medtem ko bodo zahodni zavezniki nevarnost te ideologije šele spoznali.
Kaj a boste poskrbeli zame, na vaš način
Na še mal branja
Globina narodove tragedije
Pripadniki in zlasti ideologi premaganega domobranstva so si desetletja prizadevali objektivno pojasniti svoj položaj, ko so postali žrtev mednarodnih političnih odnosov.
Nekdanji tajnik SLS Franc Gabrovšek: “Mi, katoliški Slovenci, ki smo Slovencem narodnost rešili, ki smo v organiziranem boju z Nemci odgovornost narodnega boja nosili skozi stoletja, smo se pustili z manevrirati od tistih, ki jim slovenska narodnost ni prav nič mar..., da gremo sedaj k Nemcem po zaščito. Ali ni to tragedija, da bi se zjokal? (J. Moder, 140)”: “
Slovenski narod bi z veseljem poprijel za sprejemljiva gesla Osvobodilne fronte na začetku okupacije ali vsaj do dolomitske izjave in pričakal osvoboditev z veliko manjšimi žrtvami, če ne bi šlo za revolucijo, ki je pripeljala do državljanske vojne in novih pobojev nedolžnih ljudi.
Na še mal branja
Globina narodove tragedije
Pripadniki in zlasti ideologi premaganega domobranstva so si desetletja prizadevali objektivno pojasniti svoj položaj, ko so postali žrtev mednarodnih političnih odnosov.
Nekdanji tajnik SLS Franc Gabrovšek: “Mi, katoliški Slovenci, ki smo Slovencem narodnost rešili, ki smo v organiziranem boju z Nemci odgovornost narodnega boja nosili skozi stoletja, smo se pustili z manevrirati od tistih, ki jim slovenska narodnost ni prav nič mar..., da gremo sedaj k Nemcem po zaščito. Ali ni to tragedija, da bi se zjokal? (J. Moder, 140)”: “
Slovenski narod bi z veseljem poprijel za sprejemljiva gesla Osvobodilne fronte na začetku okupacije ali vsaj do dolomitske izjave in pričakal osvoboditev z veliko manjšimi žrtvami, če ne bi šlo za revolucijo, ki je pripeljala do državljanske vojne in novih pobojev nedolžnih ljudi.
Da si lezbijka že vemo...
Na forumu kjer se večina strinja s tabo ni zanimivo pisat...
Na forumu kjer se večina strinja s tabo ni zanimivo pisat...
Nazadnje urejeno:
No kakorkoli se domobrance črni, da so delovali z okupatorjem, proti državi itd..., moji stari materi (še živeči), so partizani ubili sestro dvojčico in dva brata. En je imel 19, drugi 17, sestra pa 15 let. Sam si ne bom znal nikoli presdtavljat kako so lahko ti otroci delovali proti državi
Nazadnje urejeno:
