Citat:
Uporabnik kaja123 pravi:
65 let ste bili priviligirani prvorazredni državljani z vsemi ugodnostmi, medtem, ko svojci pobitih še za mrliške liste niso smeli vprašati..
Tudi tukaj se strinjam s teboj. Stara mama po mamini strani je upala spregovoriti, šele ko se je sistem sesul.
Vedno sem se družil z otroci, ki so meni odgovarjal, ne glede na pripadnost, ki jih je zaznamovala po familji.
Sem pa pri teh "partijskih družinah" vedno imel občutek, da so me pomilovali, ter bili vzvišeni nad nami "cerkvenimi", kot, da smo kužni, umazani. To se mi je kot otroku zelo vtisnilo v spomin. Moj oče jih nikoli ni maral in je vedno preziral partijo, vedno mi je govoril, da so to same barabe. So ga vabili v partijo, a jo je članstvo eksplicitno zavračal. Sicer žlahti po njegovi strani niso storili nič, vendar se mu je sistem gnusil. In je obdržal hrbtenico ter svoj jaz.
Na to sem še danes ponosen.
Se pa spomnim te partijske zalege, kako je dezortientirano s slabo vestjo tavala, ko se je začel sistem sesuvat, vse tiste dobrine, ki so jih nekoč zagovarjali so čez noč postale za njih breme, nekateri so se na tiho krstili, pa si jih začel v cerkvi videvat, nekateri so se enostavno potuhnili in šli na hitro v penzjon.
