Dovoljenje za smrt
- Ustvarjalec teme Ateist
- Začetni datum
Sem se ti v istem stavku že vnaprej opravičil.
Večno razmišljanje in nemoč karkoli naredit, je največje trpljenje kar si ga lahko predstavljam.
trpljenje ala Twilight zone.
Pust boga, papeža in ostale kekce, pa se vživi v ta položaj. Potem boš tudi mojga smajlija razumel.
Večno razmišljanje in nemoč karkoli naredit, je največje trpljenje kar si ga lahko predstavljam.
trpljenje ala Twilight zone.
Pust boga, papeža in ostale kekce, pa se vživi v ta položaj. Potem boš tudi mojga smajlija razumel.
1. Ne verjamem, da lahko razmišlja.
2. Če pa bi sumil, da lahko razmišlja, je pa ne bi upal odklopiti. Ker lahko, da razmišlja tudi: "pustite me pri miru".
Sicer pa, tisti, ki ne veste: doslej najdaljši čas, da se je nekdo zbudil iz kome je 19 let.
Kako bi se počutil v taki situaciji ne vem in se mi zdi brez veze o tem razmišljati. Ko pride, če pride, bom vedel.
2. Če pa bi sumil, da lahko razmišlja, je pa ne bi upal odklopiti. Ker lahko, da razmišlja tudi: "pustite me pri miru".
Sicer pa, tisti, ki ne veste: doslej najdaljši čas, da se je nekdo zbudil iz kome je 19 let.
Kako bi se počutil v taki situaciji ne vem in se mi zdi brez veze o tem razmišljati. Ko pride, če pride, bom vedel.
+1
Sicer pa, če za trenutek privzamemo da je punca vseh teh 17 let lahko razmišljala in da je bila sposobna slediti svetu okoli sebe, le odzivat se ni mogla nanj. Kaj mislite koliko bi bila prisebna ko bi se nekoč zbudila. V taki situaciji bi bila 17 let efektivno v samici, odrezana od vseh ljudi, kakšne posledice bi to pustilo na njeni psihi. Tudi če bi se nekoč res zbudila po 17 letih to niti slučajno nebi bila več ista oseba.
No, priporočam film Skafander in metulj, kjer je glavni lik, razen levega očesa, povsem paraliziran. Film res dobro predstavi povsem onemoglega človek, ki mu ostane samo razmišljanje. A tu je lahko glavni lik s pomočjo očesa komuniciral z drugimi, ko se je naučil. Ampak na začetku je bilo pa grozno, samo razmišljanje je imel, najhujše trpljenje...
Film je po resnični zgodbi in je vsekakor vreden ogleda:
http://www.imdb.com/title/tt0401383/
Film je po resnični zgodbi in je vsekakor vreden ogleda:
http://www.imdb.com/title/tt0401383/
http://www.dnevnik.si/novice/kronika/1042242746
Brez besed sem ostal... Upam, da bodo vsi katolibani, ki so te dni tako vneto molili, sedaj mirno spali.
In potem se nekateri čudijo, da je marsikoga strah masovnega prodiranje cerkve v vse pore življenja tudi v Sloveniji. Kar poglejte si, kam gremo... Vatikanska provinca.
:ksz.
Sem in tja, zadnje časa nekajkrat na teden, imam opravka z mladimi invalidi. Starimi 18, 19 let. Večinoma mišična distrofija (tako vsaj ugibam, ker sprašujem jih ne). Veliko jih ne more rok dvigniti niti na mizo, svinčnik komaj držijo v rokah. Nekateri tudi tega ne morejo več in pišejo z usti. Potrebujejo nekoga, ki jih dvigne, umije, obleče.
Ne vem, kaj čutijo in mislijo, ko gledajo nas, ki vse to zmoremo z lahkoto. Ker obraz je tako zanimiv del človeškega telesa - pogosto govori eno, duša pa čuti drugo. Pogosto se vprašam, ali imajo ti ljudje občutek, da kaj zamujajo. Se počutijo odrinjene? Nesposobne? Fizično omejene?
Dilema, ki se meni vedno postavlja, je naslednja: ali imajo zdravniki res 100% prav? Se ta ženska res nič ne zaveda? Nič ne sanja? Je skratka nič, razen kos mesa, ki ga naprave varujejo pred odmiranjem?
Ali pa morebiti nekaj vseeno čuti? Kaj čuti?
Moja želja je, da nikoli ne postanem kos mesa, ki ga bo stroj silil v dihanje, požiranje in prebavljanje.
Ne želim, da bolnišnice nekoga vzdržujejo samo zato, da izstavljajo račun.
Ne želim, da se me evtanazira samo zato, da se prišpara na računih in pospeši dedovanje.
Ne želim biti kos mesa, na katerem bi se nabirale politične točke.
Ne želim biti v medijih.
Ampak komu sploh zaupati, da se bo znal v takem primeru prav odločiti?
Da bo vedel, ali me je prav ohranjati pri življenju, ker ta kos mesa vseeno še nekaj čuti, ali pa se me s tem samo dodatno muči, trpinči in zlorablja?
Sem in tja, zadnje časa nekajkrat na teden, imam opravka z mladimi invalidi. Starimi 18, 19 let. Večinoma mišična distrofija (tako vsaj ugibam, ker sprašujem jih ne). Veliko jih ne more rok dvigniti niti na mizo, svinčnik komaj držijo v rokah. Nekateri tudi tega ne morejo več in pišejo z usti. Potrebujejo nekoga, ki jih dvigne, umije, obleče.
Ne vem, kaj čutijo in mislijo, ko gledajo nas, ki vse to zmoremo z lahkoto. Ker obraz je tako zanimiv del človeškega telesa - pogosto govori eno, duša pa čuti drugo. Pogosto se vprašam, ali imajo ti ljudje občutek, da kaj zamujajo. Se počutijo odrinjene? Nesposobne? Fizično omejene?
Dilema, ki se meni vedno postavlja, je naslednja: ali imajo zdravniki res 100% prav? Se ta ženska res nič ne zaveda? Nič ne sanja? Je skratka nič, razen kos mesa, ki ga naprave varujejo pred odmiranjem?
Ali pa morebiti nekaj vseeno čuti? Kaj čuti?
Moja želja je, da nikoli ne postanem kos mesa, ki ga bo stroj silil v dihanje, požiranje in prebavljanje.
Ne želim, da bolnišnice nekoga vzdržujejo samo zato, da izstavljajo račun.
Ne želim, da se me evtanazira samo zato, da se prišpara na računih in pospeši dedovanje.
Ne želim biti kos mesa, na katerem bi se nabirale politične točke.
Ne želim biti v medijih.
Ampak komu sploh zaupati, da se bo znal v takem primeru prav odločiti?
Da bo vedel, ali me je prav ohranjati pri življenju, ker ta kos mesa vseeno še nekaj čuti, ali pa se me s tem samo dodatno muči, trpinči in zlorablja?
Si videla sliko, ki sem jo prilepil? Možgani so živa stvar in brez inputa iz okolja začnejo blazno hitro propadat. Ravno zato obstajajo v zaporih samice. To je izredna psihološka metoda mučenja...
In tudi če predpostavimo, da so njeni možgani v tip top stanju (kar seveda niso). Si predstavljaš 17 let samice? Si predstavljaš človeka, ki si ne bi želel umreti po tem času?
Kar se tiče sanjarjenj in podobnega po dveh desetletjih v komi.... Odgovor je EEG. Če je električna aktivnost možganov nič (kar skoraj zagotovo je), potem je sanje o lepši prihodnosti že davno nadomestila grobna tišina.
Primerjava razmišljujočega osebka z neko telesno okvaro je popolnoma neprimerna za to debato, saj predstavlja ravno obratno stanje. Njej telo deluje b.p., ampak na podstrešju ni nikogar več.
Trajno vegetativno stanje je velika etična zagata. Svojci vidijo pred sabo navidez spečega bližnjega in se nikakor ne morejo sprijazniti z dejstvom, da je že zdavnaj mrtev. Kot sem že malo nazaj omenil... še vedno enačimo življenje in telo, ne pa "dušo".
Ni bila primerjava - nikjer ni bila trditev, da je to isto. Bilo je samo razmišljanje. Da ne vemo vsega. Da samo ugibamo, kaj to je. Da ugibamo, kaj je v glavah drugih. Da tega ne vemo, ker nismo v glavah drugih. Da sklepamo samo na osnovi poizkusov. Hud problem je namreč v tem, da se še nihče ni vrnil, da bi "poročal", ali je kaj videl oz. ni nič videl. Oz. da se je vrnil, pa vseeno ni znal povedati, kaj je bilo (teoretiziram samo zato, da bo bolj jasno, kje vidim glavni problem dokazovanja, da je kdo res mrtev). Koliko od nas se spomni sanj naslednje jutro? Pa vseeno sanjamo.
Pa predpostavtimo, da morebiti res vse vemo (moje mnenje je, da je to zelo težka teoretična predpostavka), ampak kako zagotoviti, da osebje zaradi nekih svojih osebnih interesov (strahu pred sprejemanjem odločitve za smrt, strahu pred šefom, ki zahteva, da se take bolnike ohranja, da se izpolni proračun,...) ne govori nekaj drugega? Da ne govori to, kar mu ustreza? Da govori to, kar je prav?
Mimogrede: V ZDA se pojavlja obraten trend - da svojci želijo evtanazirati človeka (človeka odklopiti od naprav), čeprav možganov nima mrtvih. Ne pa, da se ga ohrani. Trend je torej povsem obraten, kot trdiš ti. Razlog so vesoljski bolnišnični računi.
Reči niti slučajno niso tako samoumevno preproste, kot se zdijo na prvi pogled. Treba je biti previden pri "enosmernih" trditvah. Ker življenje je pestro, okoliščin je ogromno, vedno se te lahko nagnejo v povsem nepričakovane smeri. In ker je tu posledica smrt - je tako nepremišljeno "skakanje k sklepom" še posebej nevarno.
Torej, kaj jaz želim (oz. ne želim), je napisano v prejšnjih petih stavkih. Kdo mi lahko to garantira? Da ne bo šlo prav nikjer nič narobe? Da me ne bodo izkoriščali eni ali drugi ali pa morebiti tretji, kot se to zdaj dogaja v Ita? Samo to je moj problem. Nič več. Ko se bo ta problem nekoč razrešil in bodo vsi vedno pošteni in bodo vedno delali le v korist bolnika, takrat pa - ja, seveda. Niti slučajno ne želim biti kos mesa.
PS: Zdaj mi je jasno, zakaj ne prenašam samote v nekem dolgočasnem zaprtem prostoru.
Hvala za pojasnilo.
Pa še to - vprašanje evtanazije je vedno tesno povezano tudi s splavom. Kdaj je skupek celic že živo bitje, kdaj pa ni. Koliko "živčnih utrpov" mora biti, da je to živo bitje. Ali otroka s takimi in takimi okvarami lahko splavimo ali ne. Kdaj. Od katerega tedna več ne. Zakaj ne, če vendar itak ni živo bitje. Kaj če se vseeno rodi - ga evtanazirati?
Mogoče malo površno napisano, ker trenutno res nisem več psihično (pa tudi fizično9 sposobna, da bi poiskala medicinsko korektno definicijo oz. nekaj medicinskih virov, kjer se o tem debatira. Upam, da bo to vzeto z dobrohotnim razumevanjem, da se me vseeno razume, kje vse zna biti to še problem.
Pa predpostavtimo, da morebiti res vse vemo (moje mnenje je, da je to zelo težka teoretična predpostavka), ampak kako zagotoviti, da osebje zaradi nekih svojih osebnih interesov (strahu pred sprejemanjem odločitve za smrt, strahu pred šefom, ki zahteva, da se take bolnike ohranja, da se izpolni proračun,...) ne govori nekaj drugega? Da ne govori to, kar mu ustreza? Da govori to, kar je prav?
Mimogrede: V ZDA se pojavlja obraten trend - da svojci želijo evtanazirati človeka (človeka odklopiti od naprav), čeprav možganov nima mrtvih. Ne pa, da se ga ohrani. Trend je torej povsem obraten, kot trdiš ti. Razlog so vesoljski bolnišnični računi.
Reči niti slučajno niso tako samoumevno preproste, kot se zdijo na prvi pogled. Treba je biti previden pri "enosmernih" trditvah. Ker življenje je pestro, okoliščin je ogromno, vedno se te lahko nagnejo v povsem nepričakovane smeri. In ker je tu posledica smrt - je tako nepremišljeno "skakanje k sklepom" še posebej nevarno.
Torej, kaj jaz želim (oz. ne želim), je napisano v prejšnjih petih stavkih. Kdo mi lahko to garantira? Da ne bo šlo prav nikjer nič narobe? Da me ne bodo izkoriščali eni ali drugi ali pa morebiti tretji, kot se to zdaj dogaja v Ita? Samo to je moj problem. Nič več. Ko se bo ta problem nekoč razrešil in bodo vsi vedno pošteni in bodo vedno delali le v korist bolnika, takrat pa - ja, seveda. Niti slučajno ne želim biti kos mesa.
PS: Zdaj mi je jasno, zakaj ne prenašam samote v nekem dolgočasnem zaprtem prostoru.
Pa še to - vprašanje evtanazije je vedno tesno povezano tudi s splavom. Kdaj je skupek celic že živo bitje, kdaj pa ni. Koliko "živčnih utrpov" mora biti, da je to živo bitje. Ali otroka s takimi in takimi okvarami lahko splavimo ali ne. Kdaj. Od katerega tedna več ne. Zakaj ne, če vendar itak ni živo bitje. Kaj če se vseeno rodi - ga evtanazirati?
Mogoče malo površno napisano, ker trenutno res nisem več psihično (pa tudi fizično9 sposobna, da bi poiskala medicinsko korektno definicijo oz. nekaj medicinskih virov, kjer se o tem debatira. Upam, da bo to vzeto z dobrohotnim razumevanjem, da se me vseeno razume, kje vse zna biti to še problem.
Nazadnje urejeno:
Ne se sprenevedat... bila je primerjava. Drugače ne bi tlačila tega sem. Napisana s točno tem razlogom kot si potem tudi povedala - da demonstriraš, da ne vemo vsega. Ampak to nima popolnoma nobene zveze pri definiranju možganske smrti.
Ti lahko kolikor hočeš filozofiraš o sanjah, ambicijah, duši, bogu... če je možganska aktivnost enaka 0, tega človeka ni več in ga zagotovo tudi nikoli več ne bo. Pa da ne uporabljam besede zagotovo... reč je v verjetnostnem rangu ostalih neverjetnih čudežev. Nikjer nisem trdil, da vemo vse, vemo pa prekleto dobro, kdaj je od nekih možganov ostala praktično samo še možganska tekočina (CT, MRI) in kdaj je električna aktivnost praktično enaka nič.
Splav in evtanazija se močno razlikujeta pri vprašanju življenjskega potenciala. Pri splavu neskončen, pri evtanaziji ničen. Tako da splava ne mešat zraven, ker je popolnoma druga zgodba (čeprav so zagovorniki in nasprotniki podobni).
Ti želiš garancijo na tistih pet trditev. Well you can't have it. In dokler bo ta svet poganjala mistika, ne pa realnost, bo tako tudi ostalo. Biološke oporoke ne moreš narediti (razen par izjemnih primerov, npr. darovanje organov), prav tako ne moreš legalno samovoljno končati svojega življenja. Sprijazni se, da nisi gospodar svojega življenja, ampak sta to država in vera ostalih ljudi. Tudi tvoja družina nima tu nobene besede. Kar se čudovito kaže pri teh ekstremnih primerih, ko ljudi po desetletjih vegetacije ne želijo "odklopiti".
Ja, stvari SO žal tako preproste. Edino religije nam poizkušajo v glavo tlačiti, da niso, ker je pač to v skladu z njihovimi pravljicami. Človeka poizkušajo prikazovati kot nekaj več, kar v resnici je. Seveda to piha na dušo mnogim... But it doesn't make it right.
Ti pa slepo in neskončno otroško naivno verjameš, da so vsi ljudje (sorodniki, politiki, zdravniki) vedno pošteni in se vedno odločajo tako, kot je prav. Da je življenje zato neskončno preprosto. Češ, kaj pa je za razmišljati, če matematika (številkice, črkice) vse povedo!
Face it, you too: dokler bo svet poganjal denar, tega ne bo nikjer! NIKJER! Ne v družinah, ne v medicini, ne v cerkvah, ne v politiki. Vsi se vedno odločajo tako, da najprej rešujejo svojo rit (oz. jo debelijo), šele potem se ukvarjajo z drugimi. In ne maram, da se me ubija samo zato, ker nekdo rabi denar oz. dediščino (in bo v ta namen peljal dotičnega zdravnika na par večerij). In ne maram, da se me vegetira samo zato, da bo neka mediciska ustanova lahko pisarila mastne račune zavarovalnici in s tem flikala svoj bedni proračun. In bo posledično "videla" neke signale tudi tam, kjer jih že davno ni več. Oz. našla neke študije, na katere se bo obesila, da bo na te signale čakala... In "pravo" študijo se vedno da najti!
Izvide pa razlaga in bere kdo? Saj res - neskončno pregovorno pošten homo sapiens, ki mu nikoli v njegovi človeški zgodovini ni šlo za nič drugega, kot za dobro njegovih soljudi.
In na tem mestu zaključujem z moje strani nesmiselno debato. Sploh ker vidim, da medicinska znanost (spet!) točno in natančno ve, zakaj jaz kaj napišem in kaj hočem povedati. Da bi se pomujala kaj prebrati (in to celo ob opozorilu, da naj to počne z dobrim namenom, ker je seveda v tekstu ogromno napak in napačnega izražanja), je seveda povsem iluzorno pričakovati.
Najbrž povsem enako "kar ve", kaj želi nek pacient, ki je priključen na neke naprave..... Saj še tistih, ki zmorejo govoriti, nočete poslušati, pa boste ostale, ki tega ne zmorejo več!
Face it, you too: dokler bo svet poganjal denar, tega ne bo nikjer! NIKJER! Ne v družinah, ne v medicini, ne v cerkvah, ne v politiki. Vsi se vedno odločajo tako, da najprej rešujejo svojo rit (oz. jo debelijo), šele potem se ukvarjajo z drugimi. In ne maram, da se me ubija samo zato, ker nekdo rabi denar oz. dediščino (in bo v ta namen peljal dotičnega zdravnika na par večerij). In ne maram, da se me vegetira samo zato, da bo neka mediciska ustanova lahko pisarila mastne račune zavarovalnici in s tem flikala svoj bedni proračun. In bo posledično "videla" neke signale tudi tam, kjer jih že davno ni več. Oz. našla neke študije, na katere se bo obesila, da bo na te signale čakala... In "pravo" študijo se vedno da najti!
Izvide pa razlaga in bere kdo? Saj res - neskončno pregovorno pošten homo sapiens, ki mu nikoli v njegovi človeški zgodovini ni šlo za nič drugega, kot za dobro njegovih soljudi.
In na tem mestu zaključujem z moje strani nesmiselno debato. Sploh ker vidim, da medicinska znanost (spet!) točno in natančno ve, zakaj jaz kaj napišem in kaj hočem povedati. Da bi se pomujala kaj prebrati (in to celo ob opozorilu, da naj to počne z dobrim namenom, ker je seveda v tekstu ogromno napak in napačnega izražanja), je seveda povsem iluzorno pričakovati.
Najbrž povsem enako "kar ve", kaj želi nek pacient, ki je priključen na neke naprave..... Saj še tistih, ki zmorejo govoriti, nočete poslušati, pa boste ostale, ki tega ne zmorejo več!
Nazadnje urejeno:
Itak. Po enem letu bi jo morali že odklopiti. Iluzorno je pričakovati, da se bo po 17ih letih nekega dne zbudila in se nasmehnila sestri, kot v filmih.
Najbolje bi bilo kaj takega vnaprej predvidevati in podpisati ustrezne dokumente, kot za darovanje organov. Seveda so pa Italijani sami cigani in bi se število odklopljenih nesluteno povečalo, cene rabljenih organov pa padle...
Najbolje bi bilo kaj takega vnaprej predvidevati in podpisati ustrezne dokumente, kot za darovanje organov. Seveda so pa Italijani sami cigani in bi se število odklopljenih nesluteno povečalo, cene rabljenih organov pa padle...
