SAZAS apet 'hara'
- Ustvarjalec teme MrDaco
- Začetni datum
Super je tale Hribar
Ampak, čakaj malo... A ni tale caaaar za tole sponzoriran od nacionalne RTV? Od kje se že steka denar v njihovo blagajno? Morda od prispevkov, ki jih moramo plačevati vsi, ki imamo doma priključek, tudi če tega programa sploh ne uporabljamo? Ja kako pa sedaj tam vejo, kdo je to gledal in kdo ne?
Pa da ne bo pomote, za Hribarja takoj plačam.
Pa da ne bo pomote, za Hribarja takoj plačam.
Ja super. Zakaj pa moram potem jaz plačevati celoten prispevek, če od celotnega programa gledam samo Hribarja?
Mogoče ja, ampak zakaj plačam za 1 uro/mesec uporabe te frekvence isto kot nekdo, ki jo uporablja 200 ur?
Ampak saj te stvari so jasne, ali pa če niso jasne, so za v drugo temo. Bom res nehal zdaj o tem.
Ampak saj te stvari so jasne, ali pa če niso jasne, so za v drugo temo. Bom res nehal zdaj o tem.
In poleg vsega ostalega si še funkcionalno nepismen ...Citat:
Uporabnik safet_susic pravi:
Aha, zdaj sem pa že bedak. No, potem pa meni, ki sem nakladač in bedak, ki nima pojma, prosim pojasni, na kakšen način je SAZAS obračunaval lokalom. Ker meni nekaj ne gre v račun (kar je mogoče logično, ker sem pač bedak)...Če dobro pogledam, je SAZAS lahko obračunaval edino po veljavnih tarifah. Se pravi, da se je o njih moral z nekom sestati in dogovoriti. Če tarifa ne bi bila veljavna, bi uporabnik sredstva kvečjemu deponiral, dokler se tarifa ne potrdi (tako veli zakon). Ampak potem SAZAS ne bi imel kaj deliti (ne sebi ne ostalim "pijavkam", če uporabim izraze, ki so se jih posluževali nekateri v tej temi). Hm, torej, očitno je bila tarifa potrjena s strani Urada (saj veš, za katerega gre, a ne), ta pa je tarifo lahko potrdil le s soglasjem tako uporabnikov kot tudi SAZASa. Ja meni je to videti, kot da so se uporabniki s tarifo strinjali, pa SAZAS tudi. Ehm... Zdaj imam pa problem. Ti, ki toliko veš in si tako pameten, praviš, da se uporabniki s tarifo niso strinjali, ker se SAZAS o tem ni pogajal, ali pa se je pogajal čisto malo in premalo. Se pravi, da niso podpisali sporazuma. Se pravi, da Urad tarife ni mogel potrditi. Se pravi, da SAZAS ni mogel nič dobiti in nič deliti. Ampak v tej temi se govori, da uporabniki pa plačujejo, nekateri avtorji pa menda na ta račun veliko dobijo. Pa daj ti meni, preprostemu nakladaču razloži, kje v vsej verigi sem spregledal bistvo problema? Koliko je bilo pogajanj oz. (upoštevajoč tvoje trditve, da se je SAZAS pogajal čisto malo, potem pa po sistemu "Take it or leave it" svojevoljno zaračunaval) kdaj je bilo tisto edino pogajanje, kakšna tarifa se je (enostransko) sprejela in kdaj, kako jo je lahko potrdil pristojni organ, ali pa če je ni, kako je SAZAS vseeno prišel do sredstev za delitev...Pa kako lahko Urad za varstvo konkurence sproži postopek zoper SAZAS z razlogom, da naj bi ta uporabnikom na netransparenten način zaračunaval avtorske pravice znotraj TARIFE, če pa te tarife ni? Ali je, ali kako...?
A jebiga, dost mam ... Piši kar češ, iz teme se umikam.
Citat:
Uporabnik safet_susic pravi:
Ti, ki toliko veš in si tako pameten, praviš, da se uporabniki s tarifo niso strinjali, ker se SAZAS o tem ni pogajal, ali pa se je pogajal čisto malo in premalo. Se pravi, da niso podpisali sporazuma. Se pravi, da Urad tarife ni mogel potrditi. Se pravi, da SAZAS ni mogel nič dobiti in nič deliti. Ampak v tej temi se govori, da uporabniki pa plačujejo, nekateri avtorji pa menda na ta račun veliko dobijo. Pa daj ti meni, preprostemu nakladaču razloži, kje v vsej verigi sem spregledal bistvo problema? Koliko je bilo pogajanj oz. (upoštevajoč tvoje trditve, da se je SAZAS pogajal čisto malo, potem pa po sistemu "Take it or leave it" svojevoljno zaračunaval) kdaj je bilo tisto edino pogajanje, kakšna tarifa se je (enostransko) sprejela in kdaj, kako jo je lahko potrdil pristojni organ, ali pa če je ni, kako je SAZAS vseeno prišel do sredstev za delitev...Pa kako lahko Urad za varstvo konkurence sproži postopek zoper SAZAS z razlogom, da naj bi ta uporabnikom na netransparenten način zaračunaval avtorske pravice znotraj TARIFE, če pa te tarife ni? Ali je, ali kako...?
Enostavno, ker je pogajanje s SAZASom enako pogajanju s policajem ki te oglobi zaradi prometnega prekrška - monopol, remember??? Bolj ko policaju težiš, bolj te oglobi... Tarife je pa sprejel MZ (izvajalec) v dogovoru s SAZASom (MZ kot šefom)...
Ni jih sprejel MZ izvajalec, ker že v osnovi izvajalci z Združenjem SAZAS nimajo nič.
Tarifa se PO ZAKONU določi s sporazumom med reprezentativnim združenjem uporabnikov in kolektivno organizacijo (glede tega sem že navajal tudi zakonske in druge relevantne citate). SAZAS je kolektivna organizacija, ki lahko tako v imenu avtorjev upravlja s pravicami, ki jih PO ZAKONU lahko upravljajo izključno kolektivno, vendar pa med drugim tudi v skladu z VELJAVNIMI TARIFAMI. Tarifa je veljavna takrat, ko jo potrdi Urad (ki je NEODVISNI organ in sprejema tarife za VSE kolektivne orgaizacije, ne samo SAZAS), ta pa je BREZ SPORAZUMA med uporabniki (oz. njihovim reprezentativnim združenjem) in avtorji (oz. njihovim reprezentativnim združenjem) NE POTRDI. Če sporazuma ni, o PRIMERNOSTI tarife presojajo Svet, ali pa dalje sodišča. Vse dokler pa tarifa ni potrjena, uporabniki (tisti, o katerih teče beseda) niso dolžni plačevati ničesar. V trenutni situaciji SAZAS pobira in deli denar, kar očitno pomeni, da uporabniki nekaj plačujejo, kar pa pomeni, da neka VELJAVNA tarifa OBSTAJA. Se pravi, da se je SAZAS glede tega v preteklosti moral nekaj dogovarjati in z drugo stranjo dejansko tudi skleniti konsenz. Da absolutno NE drži, da se SAZAS nikoli ni nič (ali premalo - po sistemu "Take or leave it", kot je nekdo trmaril) pogajal, pa kažejo tudi razni dokumenti in objave na to temo: 18.10.02 se je Združenju SAZAS in komercialni televiziji POP TV in KANAL A po SEDMIH LETIH POGAJANJ (!) uspelo dogovoriti o načinu plačila nadomestil za avtorske pravice, 29.06.2006 je bil sklenjen sporazum med SAZAS in Združenjem JBX itd.
Torej ni čisto res, da MZ lahko kar pride in zahteva kolikor hoče, ker ima SAZAS monopol, seveda pa tudi ni tako, da MZ pride in ponižno vpraša, koliko in če sploh kaj lahko zaračuna. Skušamo pač ugotoviti, za kaj v resnici gre. Verjetno drži , da v tej organizaciji ni vse tako, kot bi moralo biti. Verjetno ima tudi celoten sistem kolektivnega upravljanja pomanjklljivosti. Ampak če hočeš nekaj kritizirati, moraš najprej vedeti, kako sploh deluje ter izpostaviti konkretne napake in predlagati rešitve. Ne pa v smislu "... nakladaš bedak, naj avtorji postavijo svojo ceno, tako kot fotografi..." in podobno. Zaradi takšnega primitivnega razmišljanja se potem vsi povprek nekaj razburjajo, pa sploh ne vejo, zakaj. Samo zdi se jim, da se je treba, ker so tako slišali...
Ne trdim, da SAZAS nikoli ne deluje preveč samovoljno, ampak dajmo ugotoviti bolj konkretno kje, kako, kdaj...
Sicer sem napisal, da se umikam iz teme, pa vendarle:
Safet (ki je očitno velik zagovornik SAZASA ali pa celo eden od tamkajšnjih vžepdajalcev) pač ne dojame, da gre za osnovno napako sistema: je monopolističen, samo kolektivno upravljanje pa je preživet koncept. Vse skupaj se da rešiti mnogo bolj fer in preprosto - tako, kot je rešeno recimo pri fotografih in foto agencijah. Tu je konkurenca velika, cene jasne (in pogajanja hitra, ne pa da trajajo 7 let - že to dejstvo kaže, da je s "SAZAS sistemom" nekaj hudo narobe), vsak avtor pa ima ves čas kontrolo nad tem, kaj se dogaja z njegovim delom - pa tudi nad ceno, po kateri se to prodaja (kje pa piše, da je vsako delo vredno enako oz vsak avtor vreden enako). Lahko se odloči, da ge ne bo več prodajal, da ga bo teritorialno omejil, komu ga bo prodal ipd. In plačan je (avtor) neposredno od vsake prodaje dela, ne pa po nekakšnih razmerjih in pavšalih. Sistem je konkurenčen (za obe strani) in deluje.
In ta sistem seveda ni edini (je pa prvi, ki mi je padel na pamet).
Safet (ki je očitno velik zagovornik SAZASA ali pa celo eden od tamkajšnjih vžepdajalcev) pač ne dojame, da gre za osnovno napako sistema: je monopolističen, samo kolektivno upravljanje pa je preživet koncept. Vse skupaj se da rešiti mnogo bolj fer in preprosto - tako, kot je rešeno recimo pri fotografih in foto agencijah. Tu je konkurenca velika, cene jasne (in pogajanja hitra, ne pa da trajajo 7 let - že to dejstvo kaže, da je s "SAZAS sistemom" nekaj hudo narobe), vsak avtor pa ima ves čas kontrolo nad tem, kaj se dogaja z njegovim delom - pa tudi nad ceno, po kateri se to prodaja (kje pa piše, da je vsako delo vredno enako oz vsak avtor vreden enako). Lahko se odloči, da ge ne bo več prodajal, da ga bo teritorialno omejil, komu ga bo prodal ipd. In plačan je (avtor) neposredno od vsake prodaje dela, ne pa po nekakšnih razmerjih in pavšalih. Sistem je konkurenčen (za obe strani) in deluje.
In ta sistem seveda ni edini (je pa prvi, ki mi je padel na pamet).
Ok, me veseli, da se je debata vrnila na nek normalen nivo
Poglej, prvo, kar boš moral pri vsem skupaj razumeti, je razlika med reproduciranjem v telesni obliki in reproduciranjem v netelesni obliki. Tvoj argument s fotografi, ki za objavo svojega dela v tiskovinah postavijo fiksno ceno, po mojem mnenju ni najboljši, saj v primerljivih situacijah bolj ali manj enako ravnajo tudi glasbeni avtorji. Kadar gre za reproduciranje v telesni obliki (ročno, strojno, filmsko, digitalno itd., torej tisk, CD plošče, DVD, gradnja arhitektur ipd.), vsi avtorji, tudi glasbeni, svoje pravice upravljajo individualno. Tako fotograf za svojo fotografijo, ki jo nekdo želi objaviti v reviji, postavi svojo ceno, in tudi avtor glasbenega dela sam postavi svojo ceno za objavo na plošči. Fotograf po lastni presoji postavi pogoj, pod katerim se njegova fotografija uporabi na ovitku plošče, glasbeni avtor spet oblikuje svoj "cenik" za uporabo dela v reviji (na primer kot priloga ali kot partitura).
Tudi glasbeni izvajalci so glede tega v podobnem položaju: svojo izvedbo na plošči imajo pravico zaračunati po svoji ceni, izvedbo na koncertu prav tako. Na tem področju tudi že dolgo v polnem razmahu živi ideja o vnaprej objavljenih cenikih, saj mnogi izvajalci na "kataloški" način objavljajo svoje cene za posamezne tipe nastopov in tudi za določeno uporabo njihovih posnetkov. Kadar je torej govora o telesnih oblikah izkoriščanja avtorskih del (in javnih izvedbah), imajo vsi avtorji oz. izvajalci enake pravice in jih tudi enako uveljavljajo (individualno - pod kar se šteje tudi zakonsko neobvezno uveljavljanje preko posrednikov kot so razne agencije, v določenih primerih tudi SAZAS).
Kadar govorimo o reproduciranju v netelesni obliki, pa uporabe fotografij z izkoriščanjem glasbenih avtorskih pravic ravno ne moremo več primerjati, vsaj ne v kontekstu bistva obveznega kolektivnega upravljanja, lahko bi jih do neke mere kvečjemu primerjali z določenimi sorodnimi pravicami glasbenih izvajalcev. Izkoriščanje fotografskih del je po pravilu (skoraj) vedno v obliki telesne reprodukcije, netelesnih oblik pa na tem področju praktično ni oz. v smislu individualnega upravljanja ne dosegajo nenadzorljivih razsežnosti (nekaj več o tem v nadaljevanju). Izjema je le privatna reprodukcija, kjer gre sicer za telesno obliko, ima pa zato velikanske (in individualno neobvladljive) razsežnosti in se zato - tudi za fotografe (!!) - uveljavlja obvezno kolektivno.
Glasbeni avtorji se ubadajo še z drugačnimi situacijami: da njihovo delo zaživi v celotni smiselni obliki, je potrebna izvedba, avtor pa ni avtomatično tudi izvajalec. Poznamo ogromno primerov, ko avtor ustvari skladbo ali napiše besedilo, je pa tudi sam (nikoli) ne izvaja. Izvajalec ima lahko nad vsako svojo javno izvedbo monopol, saj jo učinkovito kontrolira in posledično z njo upravlja individualno in neposredno pri uporabniku (tudi z vnaprej objavljenim cenikom, s pogajanjem ali postavljanjem pogojev za vsak primer posebej itd. - torej isto, kot fotografi). Izvajalčeva javna izvedba kot avtorska stvaritev je bila v osnovi enkratna, "ponovitev" je možna le z novo izvedbo, hkratna ali z zamikom pa le s predhodnim reproduciranjem v telesni obliki (snemanje na nosilec zvoka) ali javno priobčitvijo (netelesna oblika) - vse navedeno izvajalec še vedno kontrolira izključno. Izjema je pravica izvajalca nad javno priobčitvijo komercialno izdanih posnetkov izvedb - ta (zaradi množične uporabe in posledično neučinkovitega individualnega upravljanja) spada v obvezno kolektivno in se v osnovi ne razlikuje od avtorske.
Pri avtorju je drugače. Njegovo delo je deležno mnogih javnih izvedb in predvajanj (tega na primer pri fotografih ni, saj njegove fotografije lahko "izvaja" le on sam), ki jih avtor sam zaradi obsega praktično ne more učinkovito kontrolirati. Verjetno so prav dela glasbenih avtorjev najbolj množično izkoriščana avtorska dela, zato je veliko vprašanje, ali je učinkovito individualno uveljavljanje na vseh področjih sploh možno in smiselno. Možno in smiselno zato, ker sta ta dva pojma v tem kontekstu in upoštevajoč današnje okoliščine pravzaprav neločljiva. Po eni strani je sicer teoretično mogoče beležiti prav vsako uporabo avtorjevega dela (vsako živo izvedbo v hotelih, na terasah, koncertih, veselicah, klubih, vsako predvajanje na radijskih in televizijskih postajah, trgovinah, gostilnah, nogometnih tekmah, buregdžinicah itd.), vendar pa bi v praksi takšno striktno beleženje (tako za uporabnika kot tudi za avtorja), da bi se avtorju zagotovila ustrezna nadomestila, za sabo potegnilo prvelike stroške - posledično bi bila uporaba avtorskih del predraga in tako (morda) dostopna zgolj omejenemu krogu uporabnikov. Hkrati se poraja tudi vprašanje same smiselnosti popolnega monopola avtorja nad svojim delom v vseh primerih, kar velja tudi za v prihodnje, ko bo morda z razvojem tehnologije tovrsten nadzor postal cenejši in stroškovno opravičljiv. Če bi avtor imel možnost nadzirati prav vsako izvedbo svojega dela (na primer s cenikom za vsako posamezno izvedbo), bi lahko obseg uporabe tudi (pre)močno omejil ali nekomu celo popolnoma prepovedal. O tem sem že nekaj napisal, dejstvo pa je, da bi se s tem lahko vrnili v preteklost, ko so bila avtorska dela dostopna zgolj (pre)ozkemu krogu družbe. Danes so avtorska dela široko in lahko dostopna, bolj kot v preteklosti, kar pomeni, da v osnovi kolektivno upravljanje kot eno izmed uveljavljenih "sistemov" ni napačno. Zaradi vseh naštetih (zlasti ekonomskih) razlogov gre še vedno za najučinkovitejši sistem in bi prišel v poštev tudi v primeru predlaganih fiksnih tarif za uporabo posameznega dela: avtor bi tarife za uporabo še vedno oblikoval posredno, preko kolektivne organizacije, s čimer zato ne bi rešili v kontekstu te razprave izpostavljenega problema monopola.
Iz tega lahko sklepamo, da problem monopola, ki ga ima SAZAS, ne izhaja iz samega kolektivnega upravljanja, ampak kvečjemu iz notranje ureditve oz. razmer v tej organizaciji. SAZAS namreč ni edina kolektivna organizacija pri nas, ki ima monopol, ampak imajo pravzaprav to tudi ostale. Kako to, da se potem nič ne piše o organizacijah kot so ZAMP, AIPA, IPF? Monopol zakon vseeno precej strogo omejuje, kar med drugim dokazujejo tudi obvezna pogajanja avtorskih organizacij z uporabniki glede tarif, obvezna samouprava avtorskih organizacij in drugo. Tarife bi lahko bile tudi fiksne, vendar so se avtorji sami odločili, da bi jih raje postavili v odvisnost od prihodkov, ki ga z izkoriščanjem njihovega repertoarja ustvari uporabnik. Takšen sistem kolektivnega upravljanja je uveljavljen po celem svetu in ni posledica monopolizma. V resnici ne poznam niti ene države, kjer bi veljale striktno fiksne tarife. Celo v ZDA, kjer imajo že dolgo dve kolektivni organizaciji za upravljanje istih vrst glasbenih avtorskih pravic (torej lep primer konkurence), obe uporabljata obračunavanje glede na prihodek uporabnika.
Kaj si pa mislim o neposredni konkurenci Združenju SAZAS, sem pa že napisal.
Nazadnje urejeno:
Ni res. Ko fotograf svoje fotografije odda v upravljanje agenciji, jih ta proda naprej drugi, ta tretji agenciji, ta končnemu kupcu. Fotograf o tem, kje se je pojavila njegov fotka, praktično ne ve nič, le denar od tega dobi. Ampak: denar dobi od točno določene objave, enako, kot bi lahko avtor skladbe dobil denar od točno določenega izvajanja. In v obeh primerih je cena lahko fiksna, neodvisna od prihodka medija oz. organizatorja. In zanimivo: isto fotko lahko pri različnih agencijah kupiš po različni ceni (in se o tem, če hočeš, tudi pogajaš) - avtor pa vedno dobi za vsako objavo toliko, kolikor se je dogovoril s prvo agencijo. Riziko spremembe cene (na račun pogajanj ali nižje cene pri konkurenci) nosijo agencije (kar je edino pravilno). Tako sta zadovoljna avtor in končni uporabnik, za agencije je pa tu vseeno - pri njih gre za biznis in če jim sistem ne bi ustrezal, se ga ne bi šle (in z njim ne bi precej služile - sicer manj, kot če bi bile monopolisti, a dovolj).
In tako kot lahko fotko pri agenciji kupi kdorkoli, lahko tudi skladbo izvaja kdorkoli in za to potem plača agenciji - ampak spet: fiksen znesek, za vse enak in odvisen od načina uporabe (ja, tudi pri fotkah ni vseeno, ali jo upiš za članek, za katalog, za reklamo ipd ... in zato tudi pri skladbi ni vseeno ali je bila izvedena na koncertu, žurki, radiu, uporabljena za reklamo ipd).
Ampak: fotograf lahko kadarkoli (vnaprej ali kasneje) prvi agenciji prepove uporabo fotke (in posledično vsem ostalim tudi) ali recimo omeji njeno uporabo (seveda za primere, ko še ni bila prodana). Enako bi lahko avtor skladbe (ali prvotni izvajalec) prepovedal recimo uporabo za priredbe, dovolil pa predvajanje na radiu. Nobene težave, sistem je čisto preprost. In kar je najpomembnejše: avtor je plačan po dejanski uporabi, cena zanjo je odvisna od njegove prvotne pogodbe s prvo agencijo, enako pa velja za pogoje uporabe. In to, da sme avtor omejiti uporabo, ni nič slabega: če se odloči, da bo omejil uporabo in zato zaslužil (veliko) manj, je to pač njegova odločitev. Nečesa namreč ne gre pozabit: ne gre za neko dobrino javnega pomena, ki bi jo bilo treba nujno zagotoviti javnosti. Nikogar ne bo konec, če ne bo več slišal nobenega komada od Murka več (razen na njegovem koncertu). In zato tu postavljati omejitve enostavno ni primerno.
Skratka: obvezno kolektivno upravljanje je zastarela bedarija (velja za vse, ki si jih omenil), ki je slaba za vse strani. In to, da ima SAZAS monopol, je še hujše. Enaostavno je treba stvar pospraviti na agencijski sistem in konkurenca bo naredila svoje. Argument o relativnem zaračunavanju bi človek še nekako sprejel, če ne bi bil preveč enostranski - najprej je treba namreč dokazat, koliko in na kolikšen del prihodka ima skladba vpliv, potem pa iz tega dela prihodka zaračunat procente (in to ne vedno enake, ampak tolikšne, za kolikršne se odloči avtor). Če tega ne znaš, enostavno postaviš fiksno ceno in se prepustiš konkurenčnosti trga.
Mogoče niso opazil, ampak za zgled postavljati kakršnokoli organizacijo glasbene industrije je itak neumnost, saj gre za industrijo, ki vedno znova dokazuje, da ni dorasla tržnim razmeram in se zna reševati le z brutalno zlorabo svoje velikosti in moči. Ampak tudi to se bo nekoč končalo ...
In tako kot lahko fotko pri agenciji kupi kdorkoli, lahko tudi skladbo izvaja kdorkoli in za to potem plača agenciji - ampak spet: fiksen znesek, za vse enak in odvisen od načina uporabe (ja, tudi pri fotkah ni vseeno, ali jo upiš za članek, za katalog, za reklamo ipd ... in zato tudi pri skladbi ni vseeno ali je bila izvedena na koncertu, žurki, radiu, uporabljena za reklamo ipd).
Ampak: fotograf lahko kadarkoli (vnaprej ali kasneje) prvi agenciji prepove uporabo fotke (in posledično vsem ostalim tudi) ali recimo omeji njeno uporabo (seveda za primere, ko še ni bila prodana). Enako bi lahko avtor skladbe (ali prvotni izvajalec) prepovedal recimo uporabo za priredbe, dovolil pa predvajanje na radiu. Nobene težave, sistem je čisto preprost. In kar je najpomembnejše: avtor je plačan po dejanski uporabi, cena zanjo je odvisna od njegove prvotne pogodbe s prvo agencijo, enako pa velja za pogoje uporabe. In to, da sme avtor omejiti uporabo, ni nič slabega: če se odloči, da bo omejil uporabo in zato zaslužil (veliko) manj, je to pač njegova odločitev. Nečesa namreč ne gre pozabit: ne gre za neko dobrino javnega pomena, ki bi jo bilo treba nujno zagotoviti javnosti. Nikogar ne bo konec, če ne bo več slišal nobenega komada od Murka več (razen na njegovem koncertu). In zato tu postavljati omejitve enostavno ni primerno.
Skratka: obvezno kolektivno upravljanje je zastarela bedarija (velja za vse, ki si jih omenil), ki je slaba za vse strani. In to, da ima SAZAS monopol, je še hujše. Enaostavno je treba stvar pospraviti na agencijski sistem in konkurenca bo naredila svoje. Argument o relativnem zaračunavanju bi človek še nekako sprejel, če ne bi bil preveč enostranski - najprej je treba namreč dokazat, koliko in na kolikšen del prihodka ima skladba vpliv, potem pa iz tega dela prihodka zaračunat procente (in to ne vedno enake, ampak tolikšne, za kolikršne se odloči avtor). Če tega ne znaš, enostavno postaviš fiksno ceno in se prepustiš konkurenčnosti trga.
Mogoče niso opazil, ampak za zgled postavljati kakršnokoli organizacijo glasbene industrije je itak neumnost, saj gre za industrijo, ki vedno znova dokazuje, da ni dorasla tržnim razmeram in se zna reševati le z brutalno zlorabo svoje velikosti in moči. Ampak tudi to se bo nekoč končalo ...
Nazadnje urejeno:
kar se fotk tiče...evo moje izkušnje z objavami mojih fotk v medijih
z bendi z katerimi prijateljujem imam dogovor da so za njihovo promocijo (web strani,soc. mreže,CD ovitki ipd.) moje fotke zastonj,vkolikor pa imajo intervju v kakem mediju in si urednik zaželi še kako fotko pa dostavijo moje podatke in se podpiše pogodba,ki določa število objav in cene so FIKSNE ,edino če imaš kako tračarsko ekskluzivo tipa verbotnova v toplessu ali pa sendvič atomičnih potem se lahko pogajaš za ceno
z bendi z katerimi prijateljujem imam dogovor da so za njihovo promocijo (web strani,soc. mreže,CD ovitki ipd.) moje fotke zastonj,vkolikor pa imajo intervju v kakem mediju in si urednik zaželi še kako fotko pa dostavijo moje podatke in se podpiše pogodba,ki določa število objav in cene so FIKSNE ,edino če imaš kako tračarsko ekskluzivo tipa verbotnova v toplessu ali pa sendvič atomičnih potem se lahko pogajaš za ceno
Še vedno mešaš reproduciranje v teleseni in netelesni obliki. Gre za dve povsem različni obliki izkoriščanja, ki se med seboj razlikujeta (zlasti) po množičnosti uporabe. Čeprav si lepo opisal, kako se fotografije na nek način tudi izkoriščajo brez direktne kontrole avtorja (s prenosom pravic na agencijo, ki dalje prenese pravice spet na novo agencijo itd.), pa še vedno ne prepoznaš neprimerljivo večjega obsega izkoriščanja del v netelesni obliki, s katerim se srečujemo danes. Pri telesnih reprodukcijah glasbeni avtor prav tako lahko prenese pravice na glasbenega založnika, ki delo v neki (telesni) obliki izda, ta potem prenese pravice na naslednjo agencijo, ta spet na naslednjo itd., avtor pa še vedno lahko nadzoruje, kako se njegovo delo izkorišča (ali pa, če že želiš po tvoje, samo dobiva točno določen denar od vsake objave, po tarifi, za katero se je dogovoril s prvo agencijo), zato se to lahko dovolj učinkovito kontrolira individualno, posledično zakonsko to področje (še) ni bilo nikoli uveljavljano obvezno kolektivno. Pravila so tukaj v osnovi ista za fotografe, filmske producente, pisce kolumn, skladatelje, oblikovalce, glasbene izvajalce, tekstopisce, aranžerje, koreografe, likovnike, arhitekte itd. Vsem je skupno to, da se njihova dela uporabljajo na isti osnovi oz. izkoriščajo na podoben način - na podlagi telesne reprodukcije, ki je individualno lahko dovolj nadzorovana. Še bolj slikovito: v vsej verigi dogodkov igra pomembno vlogo naklada (recimo temu število reprodukcij) - ta je prepuščena presoji nosilcu pravic, ki jo lahko poljubno omeji in tako tudi učinkovito nadzira. Netelesna reprodukcija pa je tako množična in tako široko dostopna (sočasno se lahko pojavi v milijonih "izvodov"), da popoln nadzor enostavno ni mogoč in že samo iz tega razloga avtor realno ne more niti omejiti števila izvajanj svojega dela, kaj šele, da bi mu učinkovito sledil.
Zelo me veseli, da v osnovi zagovarjaš bistvo avtorske pravice in upoštevajoč to načelo zagovarjaš tudi (svoj) koncept, katerega cilj je (glasbenim) avtorjem zagotoviti ustrezna nadomestila tudi iz naslova t.i. malih avtorskih pravic. Veliko jih je namreč, ki še danes verjamejo, da v resnici igra radio in ne glasbenik in ne razumejo, zakaj morajo potem še plačevati avtorske pravice. Vseeno pa tvoj predlog individualnega upravljanja malih pravic pušča preveč odprtih vprašanj, prvo med njimi je vsekakor nadzor. Že če bi samo bolje poznal zakon, bi verjetno tudi bolje razumel ta problem. V današnjem času, s poznanimi sredstvi in tehnologijo, je tako razprostrano netelesno obliko reprodukcije nemogoče učinkovito individualno nadzirati. Vedeti moraš, da se s kolektivnim uveljavljanjem ne omogoča zgolj avtorju, da pride do nadomestila, ampak tudi to, da so avtorjeva dela za uporabnika karseda lahko in široko dostopna. Verjetno je vsem jasno, da bi bilo pridobivanje pravic za vsako posamezno javno izkoriščanje vsakega posameznega dela prezapleten oz. preveč zamuden postopek. Le kako bi izgledalo, če bi moral vsak DJ za vsako predvajanje plačevati avtorske pravice (po različnih tarifah) na nek naslov, pa vsak izvajalec za vsako javno izvedbo posamezne skladbe, frizer bi moral po ustreznih, medsebojno različnih tarifah obračunavati vsako skladbo, ki se zavrti v njegovem salonu... Neizvedljivo, ekonomsko popolnoma nesmiselno in časovno prezamudno (pridobivanje pravic bi bilo v totalu bistveno daljše, kot "sedem letna" pogajanja za milijonski repertoar). Pravzaprav se je to v praksi že izkazalo. Primer skladatelja Ernesta Bourgeta iz štiridesetih let 19. stoletja opisuje prav to: skladatelj je prepovedal javno izvajanje svojih skladb in od lastnika lokala, v katerem so se njegova dela izvajala, iztožil nadomestilo. Že takrat pa je bilo hitro jasno, da pretirano omejevanje in postavljanje (različnih) preradikalnih pogojev za posamezno uporabo (izvedbo) del ne vodi v pravo smer. Pri avtorski pravici, katere osnovna definicija je, da je to nagrada ali stimulacija avtorju za nadaljnje ustvarjanje, je potrebno maksimalno upoštevati, da avtor navdih in znanje za svoje ustvarjanje črpa iz okolice, iz že predhodno ustvarjenih del drugih avtorjev. Preveč omejen dostop torej ustvarjalnost zavira, ne pa spodbuja. Trditev, da pri avtorskem delu ne gre za javno dobrino, ki bi jo bilo treba nujno zagotoviti javnosti, je torej precej sporna. Zato je prav omenjeni skladatelj ustanovil agencijo, s katero je uveljavljal pravice za več avtorjev in s tem omogočil tudi uporabnikom, da so na legalen in relaitvno enostaven način prišli do širokega avtorskega repertoarja. Tako se je rodilo kolektivno uveljavljanje, ki je POSLEDICA "pojava" oblike izkoriščanj, ki jih poznamo kot reprodukcije v netelesnih oblikah.
Omenil si, da " nikogar ne bo konec, če ne bo več slišal nobenega komada od Murka več". Murka v tvojem kontekstu vzamem kot prispodobo za nekaj slabega, verjetno nekvalitetnega in posledično nezaželenega, nekaj, kar bi moralo biti zaradi takšnih lastnosti, če bi želelo preživeti, po neki tržni logiki cenejše od konkurence. Upoštevajoč vsa zgoraj navedena dejstva in mnenja o smislu avtorske pravice ter (ukinjanju) kolektivnega upravljanja, bi bolj verjetno s ponovno uvedbo individualnega upravljanja malih pravic dosegel ravno nasprotno - da bi večina poslušala samo še Murka, ki bi bil edini dostopen za širši krog. Če ga je že sedaj toliko (ali preveč), ko je v osnovi na voljo po isti ceni kot druga, recimo "boljša" dela, potem res ni logike, da bi se z uvedbo različnih tarif kaj spremenilo.
Če se torej vrnem na SAZAS in njegovo (sporno) delovanje - menim, da bi bila konkurenca vsekakor dobrodošla in bi lahko rešila marsikatere (domnevne) konflikte in nepravilnosti, v zvezi s katerimi še vedno upam, da se tukaj napiše kaj bolj konkretnega.
Brez SAZASa nam živeti ni! Brez njega Slovenija ne bi bila socialna država in posledično bi padli v roke povampirjenih kapitalistov in imperialistov, ki hočejo uničiti slovenskega človeka ter ga tako zasužnjiti.
Čisto preprosto: DJ bi playlisto poslal agenciji, s katero sodeluje, in ta bi mu obračunala znesek. Še več: če bi jo posal vnaprej, bi vnaprej vedel, koliko ga bo stvar stala in bi se temu lahko prilagodil (tako ali tako pa bi na koncu, tako kot pri slikah, večiuna skladb iz ponudbe stala enako). Enako velja za vse ostale, ki javno predvajajo glasbo. Stavr bi trajala kakih pol ure ... Simpl
Še vedno pa zagovaram absolutno pravico kateregakoli avtorja, da natančno predpiše ali prepove, kaj se lahko dogaja z njegovim avtorskim delom. Absoulutno. In to v obe smeri - od tega, da ne dovili javnega predvajanja ali zanj postavi divjo visoko ceno do tega, da se vsem materialnim prvicam odpove in nikomur za njegova dela ni treba plačat prav nič.
In prav nobene potrebe ni, da bi različna avtorska dela obravnava različno, gre nekakšne male in velike in kolektivne in nevemkakšne prvice. Sistem je simpl, dokazano deluje v velikem obsegu (naša založba, recimo, na mesec objavi na tisoče slik, kar je ovsem primerljivo z radijsko postajo) in omogoče enakovredno obravnavanje in zaračunavanje vseh pravic ne glede na tip avtorskega dela. Le konkurenčnost sistema je mnogo, mnogo večja ...
Ko sem navedel, da je nerealno, da bi vsi uporabniki (kot so DJ-i, frizerji itd.) obračunavati oz. po nekih fiksnih, vnaprej znanih zneskih plačevali prav vsako uporabljeno skladbo, sem s tem seveda mislil na celoten postopek, ki je potreben, da končni avtor pride do nadomestila: od začetnega predvajanja oz. izvedbe dela, beleženja izvedb, obračunavanja, plačila, pa preko obdelave vseh potrebnih podatkov do končnega izplačila itd. Po tvojih trditvah bi moralo biti striktno individualno uveljavljanje (torej plačilo prav vsakega predvajanja in izvedbe) učinkovitejše od kolektivnega (kjer se iz že omenjenih ekonomskih in pragmatičnih razlogov pogosto uporabljajo vzorci). Navajaš tudi primerjavo z vašo založbo, kjer mesečno objavite po tisoč slik (obračunanih po fiksnih tarifah), kar naj bi bilo primerljivo z radijsko postajo. Kako neposrečena je po mojem mnenju tvoja primerjava, povedo naslednji podatki:
Samo v Sloveniji je RTV organizacij, ki predvajajo glasbo, čez 130. Ampak ta vrsta uporabnikov v resnici predstavlja zelo majhen delež vseh uporabnikov, ki glasbo tudi javno koristijo. Teh je namreč dodatno še preko 30.000. V glavi so mi ostale nekako slednje okvirne številke od Statističnega urada RS: čez 12.000 je gostinskih obratov, preko 18.000 je trgovin in bencinskih servisov, 270 diskotek, več tisoč frizerskih salonov itd. Samo v Sloveniji DNEVNO (ne mesečno!!) ti uporabniki PREDVAJAJO preko 6 milijonov posnetkov izvedb glasbenih del. Radijske postaje verjetno presegajo "zgolj" številko 20.000. In to so statistični izračuni, ki zajemajo samo predvajanja, brez javnih izvajanj, brez interneta(!) in brez privatnega reproduciranja(!!). V evropskem merilu naj bi ta številka presegala bilijon. Kako natančno obdelati vso to goro podatkov, meni ni jasno. Pa še vsem, ki se (tudi drugod po svetu) s tem ukvarjajo, verjetno prav tako ne. Več kot očitno je, da je striktno obračunavanje vsakega posameznega predvajanja in vsake izvedbe neizvedljivo, zato je dejstvo, da bi bilo individualno uveljavljanje na tem področju v primerjavi s kolektivnim v škodo tako avtorjem kot tudi uporabnikom, saj bi vsaj bistveno podaljšalo proces pridobivanja pravic, v vsakem primeru pa bi uporabo (zaradi enormne količine podatkov, ki bi jih bilo potrebnio obdelati) tudi nerealno podražilo. In zato TUDI FOTOGRAFI določene pravice uveljavljajo OBVEZNO KOLEKTIVNO in se v tem smislu ne razlikujejo bistveno od glasbenih avtorjev!!
Da pa ne bom cel čas samo jaz navajal razne citate, zakone in raziskave, me zanima, ali ti v resnici sploh veš, katere vse podatke je potrebno obdelati pri posameznem predvajanju glasbenega dela in izvajanju oz. koliko je v povprečju teh informacij? Verjetno si se s tem podatkom (na podlagi katerega se potem še "pomnoži" vse tiste milijonske statistične številke zgoraj) itak srečal, ko si oblikoval svoj koncept individualnega upravljanja, zato ti bo to napisati verjetno še najmanj težko.
Tvoje razmišljanje, da bi DJ vnaprej pošiljal agencijam playliste, spet nakazuje na to, da avtorsko pravico slabo poznaš in njene pomen slabo razumeš. Vsako umetniško ustvarjanje/interpretiranje, tudi (strogo) "zabavljaškega" značaja (pod kar sodi tudi disc joking), je plod trenutnega navdiha ustvarjalca. Zato sploh ne razumem, kako bi lahko nekdo vnaprej določil, kaj bo ustvaril.
Kar se pa tiče stališča, da bi morala biti avtorska pravica vedno in v vsakem primeru absolutna, pa sem že opisal, zakaj je to NEMOGOČE. Avtorska pravica je POSLEDICA odkritja intelektualne lastnine, kreativnega delovanja človeka, njegovega ustvarjanja na podlagi umetniškega izraza in navdiha, ki ga posameznik črpa iz okolice, od drugih ustvarjalcev, ki so ustvarjali že PRED NJIM SAMIM. Omejevanti oz. imeti možnost omejevati v vseh primerih bi bilo torej v čistem nasprotju z definicijo avtorskega dela kot ponazoritvijo nastanka oz. smisla umetniškega kreiranja, zato takšna absolutna avtorska pravica nad stvaritvami, kot jih poznamo danes, sploh ni možna.
Nazadnje urejeno: