Ne razumeš. Nekdo pač mora upravljati z avtorjevimi pravicami tudi po njegovi smrti. Če ne bi bilo tako, bi se vsak okoriščal po lastni presoji. Kam bi to peljalo, je verjetno jasno.
SAZAS apet 'hara'
- Ustvarjalec teme MrDaco
- Začetni datum
Ne razumeš. Nekdo pač mora upravljati z avtorjevimi pravicami tudi po njegovi smrti. Če ne bi bilo tako, bi se vsak okoriščal po lastni presoji. Kam bi to peljalo, je verjetno jasno.
Ne razumem, ker nisi z ničemer podkrepil svojih argumentov. Ostaja megleni pojem "upravljanje z avtorjevimi pravicami", ki nič konkretnega ne pove. A je to "upravljanje" vredno 70 letnega plačevanja tantiem? Kot sem že rekel, ni in je kontraproduktivno.
Upam, da bo prej ali slej (bolje prej) prišlo do prevrednotenja avtorskih pravic nasploh in posebej v glasbi.
Avtorske pravice niso od nekdaj; sam koncept je star nekaj čez 100 let. In kaj nam je v glasbi prinesel? Poplavo popolnoma nekvalitetne glasbe, v kateri tu in tam ždijo biseri. Kdo poreče, za kvaliteto je potrebna kvantiteta. Mogoče, ampak cena je ogromna. Celotna glasbena industrija se zažira v vse segmente družbe in vleče ven svoj davek - rento pravzaprav. Plačujemo pa ne samo kvantiteto, ampak tudi ekcesno bogatstvo glasbenih industrialcev.
Najmanj, kar bi lahko zahtevali, je diferenciirano zaračunavanje. Naj uporabniki izberejo, katero glasbo bodo vrteli, SAZAS (in sostorilci) pa naj objavijo cenike repertoarja. Ne pa da moram kupiti 10kg glasbe, pa naj bo to Lady Ga Ga ali Ravel. Zame npr ta dva nimata in ne bosta nikoli imela iste cene.
Potem bi glasbeniki dobili možnost, da svojo glasbo razdelijo resnično free (ne tako kot danes, ko se priduša, da on že nič ne računa, morda pa skrivaj vseeno upa na nakazilo od SAZAS-a), uporabniki bi lahko ustrezno prilagodili repertoar ipd. Tisti pa, ki jim kupovanje glasbe v diskontu ustreza, naj jo kupuje po dosedanji shemi. nastale bi glasbene postaje, ki bi vrtele samo free glasbo (no, izvajalske pravice so še vedno v igri, ampak en vidik manj).
Avtorske pravice niso od nekdaj; sam koncept je star nekaj čez 100 let. In kaj nam je v glasbi prinesel? Poplavo popolnoma nekvalitetne glasbe, v kateri tu in tam ždijo biseri. Kdo poreče, za kvaliteto je potrebna kvantiteta. Mogoče, ampak cena je ogromna. Celotna glasbena industrija se zažira v vse segmente družbe in vleče ven svoj davek - rento pravzaprav. Plačujemo pa ne samo kvantiteto, ampak tudi ekcesno bogatstvo glasbenih industrialcev.
Najmanj, kar bi lahko zahtevali, je diferenciirano zaračunavanje. Naj uporabniki izberejo, katero glasbo bodo vrteli, SAZAS (in sostorilci) pa naj objavijo cenike repertoarja. Ne pa da moram kupiti 10kg glasbe, pa naj bo to Lady Ga Ga ali Ravel. Zame npr ta dva nimata in ne bosta nikoli imela iste cene.
Potem bi glasbeniki dobili možnost, da svojo glasbo razdelijo resnično free (ne tako kot danes, ko se priduša, da on že nič ne računa, morda pa skrivaj vseeno upa na nakazilo od SAZAS-a), uporabniki bi lahko ustrezno prilagodili repertoar ipd. Tisti pa, ki jim kupovanje glasbe v diskontu ustreza, naj jo kupuje po dosedanji shemi. nastale bi glasbene postaje, ki bi vrtele samo free glasbo (no, izvajalske pravice so še vedno v igri, ampak en vidik manj).
Tko ja, pameten predlog. Danes je glasba res rinfuza, sranje in bisere moraš plačat po isti ceni.
Meni je všeč svobodni način podpore glasbi, npr. listeners supported internet radio. Ni nobene obvezne naročnine, a sem zaradi kvalitete dal že 50$ (večkrat po 10) eni postaji. Tako kot koncerti, če greš, plačaš, če je izvajalec za en k. pa noben ne pride in nič ne dobi. Danes pa je vse podvrženo komerciali in zlivanju keša slabim a pohlepnim...
Meni je všeč svobodni način podpore glasbi, npr. listeners supported internet radio. Ni nobene obvezne naročnine, a sem zaradi kvalitete dal že 50$ (večkrat po 10) eni postaji. Tako kot koncerti, če greš, plačaš, če je izvajalec za en k. pa noben ne pride in nič ne dobi. Danes pa je vse podvrženo komerciali in zlivanju keša slabim a pohlepnim...
Kaj je megleno? Kaj pomeni upravljanje in kaj zajema ti je pa ja menda jasno. Je kontraproduktivno? Po tvoje mogoče ja, ampak če smo že pri argumentih - glede tega ravno ti nisi navedel nič konkretnega. Na eni strani zagovarjaš svojo tezo, da naj bi z avtorjevo smrtjo ugasnila tudi avtorjeva pravica, denar pa bi se namenil stimulaciji še živečih ustvarjalcev, po drugi strani pa se pridružuješ mnenju, da v zadnjem času vse bazira na kvantiteti, nič ali premalo pa na kvaliteti. Ti bi torej z denarjem umrlih ustvarjalcev suportiral današnjo "nekvaliteto"? Po tvoje bi torej morala glasba, ki je (verjetno tudi zaradi kvalitete) preživela 100 let in se še danes uporablja, biti brezplačna, današnji oz. še živeči ustvarjalci pa lahko svoje delo zaračunajo, celo recimo temu dvojno (tudi z denarjem mrtvega avtorja)?
@jekleni: diferencirano zaračunavanje že dolgo obstaja in se v praksi izvaja, prav tako tudi diferencirana delitev.
BTW - avtrska pravica je stara že precej več kot 100 let. Začetki segajo že v 17. stoletje, če se prav spomnim pa je prvi avtorski zakon nastal v prvih letih 18. stoletja.
V bistvu si zadel, razen to, da naj bi nekdo drug dvojno služil. Poglej recimo softver in ves odprtokodni svet, ki je na osnovi nezaračunavanja licenčnine in iz prostovoljnega dela milijonov ljudi po svetu uspel ustvariti množico najboljšega in najbolj uporabnega softvera na svetu. Strogo ščitenje in zaračunavanje intelektualne lastnine vodi v omejevanje in monopol, ne pa v razvoj in napredek. Enako pri glasbi. Avtor je svoje naredil, služil dokler je bil živ, potem pa to podeduje cel svet in gre njegovo delo v SKUPNO dobro in ne v dobro ENEGA.
V tem smislu se mnogi kvalitetni in zavestni avtorji odpovedujejo copyrightu, saj vedo, da je za vse bolj koristen no copyright, kot današnji oderuški copyright.
Dve stvari:
Prvi kiks je, da je v državi (ne le pri nas) en sam "SAZAS". In to moti tudi EU in to se bo spremenilo. Monopola tudi tu ne more biti - država bi morala dati licenco vsakomur, ki izpolnjuje pogoje za take stvari (ki jih res ni težko dorečt)
In drugič: kiks je, da SAZASu plačuje organizator koncerta. Plača naj izvajalec, ki mu je organizator že plačal. Če bend potem igra svojo glasbo, se sistem poenostavi, ker ni treba plačevati nič več naprej, če igra tujo, pač za to plača SAZASu, da ta da denar naprej avtorjem. Preprosto in učinkovito. Problem je le, ker se tu ne da basat denarja v žepe vodstva ...
Prvi kiks je, da je v državi (ne le pri nas) en sam "SAZAS". In to moti tudi EU in to se bo spremenilo. Monopola tudi tu ne more biti - država bi morala dati licenco vsakomur, ki izpolnjuje pogoje za take stvari (ki jih res ni težko dorečt)
In drugič: kiks je, da SAZASu plačuje organizator koncerta. Plača naj izvajalec, ki mu je organizator že plačal. Če bend potem igra svojo glasbo, se sistem poenostavi, ker ni treba plačevati nič več naprej, če igra tujo, pač za to plača SAZASu, da ta da denar naprej avtorjem. Preprosto in učinkovito. Problem je le, ker se tu ne da basat denarja v žepe vodstva ...
Se ne strinjam. Kdor se želi odpovedati copyrightu, mu je to omogočeno. Nekateri avtorji se za to odločijo za časa svojega življenja, pri nekaterih se to zgodi, ker tako želijo dediči. Nekateri (in takih je še vedno daleč največ) pa želijo zaščito za največjo možno dobo trajanja. Če bi s trenutkom smrti avtorja njegovo (sicer "normalno" zaščiteno) delo postalo nezaščiteno in skupno dobro, bi bilo to slabo. Avtor namreč z možnostjo nadzorovanega upravljanja s svojim delom (seveda z nekaterimi omejitvami, ki ga po drugi strani "silijo", da se njegova dela uporabljajo čim širše) lažje uveljavi ne samo svoje ekonomske, temveč tudi ideološke interese. Velja načelo, da pravice karseda ostanejo avtorju, zato je tudi po njegovi smrti pomembno, da se njegova dela sicer izkoriščajo široko, vendar pa hkrati tudi (delno) podrejeno njegovi ideologiji. Seveda pa se lahko veliko debatira, ali je 70 let predolga ali prekratka doba...
Strogega ščitenja in zaračunavanja, kot ga ti navajaš, pa v resnici ni. Zakon namreč avtorja (že za časa njegovega življenja) "razlasti" marsikatere pravice ravno z namenom, da se nad uporabo del ne ustvari popoln nadzor, ampak da se jih uporablja, kot že rečeno, čim širše, a hkrati ne v škodo avtorjev in družbe nasploh. Ne razumem, kako bi lahko varovanje avtorjevih del po njegovi smrti negativno vplivalo na razvoj družbe. Varstvo po smrti ni nič bolj strogo kot za časa življenja, zato se tudi avtorjev prispevek družbi s smrtjo zaradi samega varstva ne more kar zmanjšati.
Avtorska dela so v današnjem času dostopna tako, kot še nikoli v preteklosti. Glasba še posebej. Upoštevajoč to dejstvo ter glede na tvoj argument o strmem razvoju softwarea in posledičnem napredku družbe, bi torej v današnjem času glasba morala na kvaliteti pridobiti več kot kadarkoli prej. Mnoge pripombe, ki se v zvezi s tem pojavljajo tudi v tej debati, pa govorijo ravno nasprotno...
Točno tako
V bistvu to ne bi ničesar rešilo, zadevo bi le poslabšalo. V osnovi naj ne bi bilo razlike, ali avtorske pravice plača organizator ali bend. Osnova za izračun avtorskega nadomestila je ustvarjen prihodek. Bend lahko preigrava dela drugih avtorjev, a za to od organizatorja ne dobi plačila (ali pa je plačan sorazmerno malo), organizator pa po drugi strani lahko veliko zasluži, seveda posredno ali neposredno na račun izvedene avtorske glasbe...
Zakaj že? In zakaj ravno do 70. leta??? Te avtorske neumnosti služijo samo polnjenju žepov nekih bogatih sinčkov, ki si komaj znajo obrisati rit! Avtor naj dobiva doživljenjsko, njegovi potomci pa naj se znajdejo po svoje! Saj po 70 letu tako ali tako preide v javno last, zakaj ne bi to prekinili z avtorjevo smrtjo???
Sva na različnih bregovih. Jest zagovarjam odprt sistem družbe in v tem kontekstu tudi avtorske pravice. Vsa zaščita dela se še vedno zreducira na denar, ki ga dobi nekdo, ki za ta denar ni zaslužen. Med drugim se pri svojem delu ukvarjam tudi z analizo ustvarjanja vrednosti. V posmrtnem priznavanju finančne koristi nekomu tretjemu ni nobene dodane vrednosti oz. je aktivnost, ki vrednost odvzema. In vsaka taka aktivnost je za sistem, v katerem se pojavlja, škodljiva. Japonci rečejo temu "muda". Današnje avtorsko pravo so ena muda.
Vse kar si napisal o zaščiti, lahko deluje tudi zastonj. In bolje bi bilo tako.
Kar pa se kvalitete glasbe tiče, sej ne vem kaj naj rečem. Ne čutim pomanjkanja dobre glasbe, čutim pa prenasičenost slabe. Ogromno glasbe je samo v keš usmerjene, vse pravice, vsa kontrola, ves DRM, RIAA, tožbe, ... to ni več glasba, to je samo biznis. Ti si (mogoče po profesionalni dolžnosti) zagovornik biznisa, jest glasbe.
Še drastičen primer od drugod, zaščita genoma na semenih hrane. Kmetom je odvzeta pravica do svobodnega sejanja patentiranih semen, siljenje v vsakoletni nakup novih in uporabo s tem povezanih gnojil in škropiv. V Indiji je ta sistem povzročil samomore nekaj tisoč kmetov v zadnjih letih. To je primer, kaj pomeni pohlep v avtorskem pravu. V konkretnem primeru ubija.
V glasbi na srečo ni smrtonosen, je pa definitivno škodljiv.
Vse kar si napisal o zaščiti, lahko deluje tudi zastonj. In bolje bi bilo tako.
Kar pa se kvalitete glasbe tiče, sej ne vem kaj naj rečem. Ne čutim pomanjkanja dobre glasbe, čutim pa prenasičenost slabe. Ogromno glasbe je samo v keš usmerjene, vse pravice, vsa kontrola, ves DRM, RIAA, tožbe, ... to ni več glasba, to je samo biznis. Ti si (mogoče po profesionalni dolžnosti) zagovornik biznisa, jest glasbe.
Še drastičen primer od drugod, zaščita genoma na semenih hrane. Kmetom je odvzeta pravica do svobodnega sejanja patentiranih semen, siljenje v vsakoletni nakup novih in uporabo s tem povezanih gnojil in škropiv. V Indiji je ta sistem povzročil samomore nekaj tisoč kmetov v zadnjih letih. To je primer, kaj pomeni pohlep v avtorskem pravu. V konkretnem primeru ubija.
V glasbi na srečo ni smrtonosen, je pa definitivno škodljiv.
Ni res. Popolnoma nefer je, da organizator plača glede na prihodke, vsaj dokler SAZAS z nekim izračunom ne dokaže, koliko teh prihodkov je bilo na račun predvajane oz. odigrane glasbe. Kdo lahko določi, kolk pirov več se proda zaradi tega ali onega komada? Nihče.
In zato se enostavno postavi fiksna cena za avtorja na izvajani komad in to je to. To hkrati pomeni tudi minimalno ceno za bend, in je. Dobri organizatorji bodo še na prej dobri, slabi bodo pač propadli, sistem je pa transparenten.
Saj če bo več tovrstnih organizacij bo tudi konkurenca naredila svoje ...
Ni res
Fiksna tarifa za žive izvedbe bi lahko avtorja na nek način vrnila v čas, ko je bil žrtev oderuštva, ali pa bi nevarno zapirala široko dostopnost avtorskih del za uporabnika. Če bi bila (pre)nizka, bi lahko v celotni denarni masi, ki bi se (posredno ali neposredno) ustvarjala z izkoriščanjem avtorjevega dela, zagotovila nesorazmerno majhen delež za ustvarjalce, hkrati pa bogat kos pogače za "izkoriščevalca", (pre)visoka tarifa bi lahko po drugi strani zapirala dostopnost do avtorskih del. Zato je tarifa, pri kateri je avtor za svoje izkoriščanje udeležen v odstotkih od ustvarjenega prihodka, še vedno najboljša znana rešitev; če bogati organizator, bogati tudi avtor, če je organizator reven, ni denarja tudi za ustvarjalca.
Seveda je težko vedno oceniti, koliko je organizator dejansko zaslužil na avtorjev račun, vendar pa je za tistega, ki ga to moti, vedno na voljo alternativa - najem izvajalca, ki izvaja zgolj lastno avtorsko glasbo ali pa nezaščitena dela. Tam je tarifa lahko fiksna ali pa celo nična. Dejansko pa se v praksi izkazuje, da organizatorji še vedno raje posegajo po "zaščitenem" repertoarju, kar v povprečju pomeni, da na ta način, kljub (višjim) stroškom za plačilo avtorskih pravic, ustvarjajo večji prihodek.
Sva na različnih bregovih, po drugi strani pa tudi ne. Tudi sam sem mnenja, da je vse veliko preveč usmerjeno v biznis. Ampak dokler ta vrednota v svetu tako močno prevladuje, ne vidim razloga, zakaj bi moralo biti ravno (samo) na področju umetniškega ustvarjanja drastično drugače. Avtorsko pravo, kot ga poznamo danes, mojem mnenju v osnovi omogoča avtorju, da se vkomponira v moderno družbo. Če je slednja na napačni poti, je problem potrebno začeti reševati čisto drugje.
Citat:
Uporabnik safet_susic pravi:
Ni resPrav fiksna cena za avtorja v praksi ne bi delovala. Tarifa je eden izmed načinov stimuliranja avtorskega ustvarjanja, ki mora upoštevati načelo balansa med uporabnikom in ustvarjalcem. To pomeni, da mora avtor z nagrajevanjem dobiti dovolj spodbude za (nadaljnje) delo, na drugi strani pa mora biti uporabniku omogočen čim bolj lahek dostop do avtorjevih del, da se bodo ta čim širše uporabljala. Seveda pa pretiravanje v korist ene ali druge strani (dokazano) ni dobro, zato so tudi na tem področju pogoste spremembe, s katerimi se skuša najti rešitev, ki bi bila čim bližje optimalni.
Fiksna tarifa za žive izvedbe bi lahko avtorja na nek način vrnila v čas, ko je bil žrtev oderuštva, ali pa bi nevarno zapirala široko dostopnost avtorskih del za uporabnika. Če bi bila (pre)nizka, bi lahko v celotni denarni masi, ki bi se (posredno ali neposredno) ustvarjala z izkoriščanjem avtorjevega dela, zagotovila nesorazmerno majhen delež za ustvarjalce, hkrati pa bogat kos pogače za "izkoriščevalca", (pre)visoka tarifa bi lahko po drugi strani zapirala dostopnost do avtorskih del. Zato je tarifa, pri kateri je avtor za svoje izkoriščanje udeležen v odstotkih od ustvarjenega prihodka, še vedno najboljša znana rešitev; če bogati organizator, bogati tudi avtor, če je organizator reven, ni denarja tudi za ustvarjalca.
Seveda je težko vedno oceniti, koliko je organizator dejansko zaslužil na avtorjev račun, vendar pa je za tistega, ki ga to moti, vedno na voljo alternativa - najem izvajalca, ki izvaja zgolj lastno avtorsko glasbo ali pa nezaščitena dela. Tam je tarifa lahko fiksna ali pa celo nična. Dejansko pa se v praksi izkazuje, da organizatorji še vedno raje posegajo po "zaščitenem" repertoarju, kar v povprečju pomeni, da na ta način, kljub (višjim) stroškom za plačilo avtorskih pravic, ustvarjajo večji prihodek.
BLABLABLABLA ... Nakladaš in nič drugega.
Flat tarifa ni nič slabega za avtorje. Večkrat ko se uporabi njihovo delo, več denarja dobijo. A je s tem kaj narobe? Plačani morajo namreč biti od tega, koliko je bilo njihovo delo uporabljeno, ne pa od tega, koliko je organizator zaslužil. Izvajalci (bandi) dobijo flat rate, torej bo tudi za avtorje dober.
A misliš, da fotografi slike in novinarji članke dobijo plačano glede na zasluže založnika? Pozabi. XX€ za sliko in to je to. Koliko se cajtngov proda, je irelevantno, poslovni rezultat izdajatelja tudi. Avtor je nardil izdelek in zanj dobi ceno (tarifo). Pika, konec. Za XX€ mi pač dovoli, da ta komad nekdo izvede na moji žurki. Kaj več ga ne more in ne sme zanimat. Če ga noče prodat, prav. Če ga ne zna dovolj, tudi prav. Tu bo pač konkurenca naredila svoje
Sicer pa:
http://www.uvk.gov.si/si/arhiv_sklepov/sklep37/
Vendarle. Upam, da jih odrejo s tako kaznijo, da bodo samo še zaprli vrata. Se bo vsaj kaj premaknilo. In upam, da jih bo še kup diskriminiranih avtorjev potem civilno tožilo in jim še kazenske ovadbe (osebkom, ki tam ribarijo v kalnem) natovorilo na vrat. Ne bi nič škodilo, če bi šel kdo sedet zaradi goljufije in podobnega ...
Blablabla nakladaš ti. Primerjava s honorarji fotografov in novinarjev kaže na to, kako slabo razumeš pomen kolektivnega uveljavljanja pravic. Tudi glasbeni avtor lahko postavi flat ali kakršnokoli tarifo za objavo v časopisu (kar se tudi dogaja v praksi). Si pa spregledal že osnovno dejstvo, da svojega dela po prvi objavi ne nadzira več monopolno na vseh področjih, kamor sodi tudi javno izvajanje, ki pa je nekaj popolnoma drugega kot objava fotografij ali glasbenih avtorskih del v tiskanem mediju. Popolno individualno uveljavljanje v vseh primerih bi dopuščalo preveliko možnost preveč omejenega izkoriščanja. Zato cel svet to področje ureja na obstoječi način, ne samo SAZAS...
Ne, safete, ti nakladaš. Ker kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic nima ampak prav res nobene veze z načinom tarifiranja.
Potem trdiš, da se tarife diferenciira, jaz pa spet pravim, da je to laž. Namreč, lepo sem napisal, naj postavijo ceno svojega repetroarja. Ta skladba toliko, ta toliko. ALi ta avtor toliko, ta toliko. Da lahko radijska postaja zniža stroške z ustreznim naborom repertoarja. Predvajamo mlade, neuveljavljene bende, ki so zato cenejši. Če SAZAS v zadnjih par letih ni naredil revolucije, tega - ni. Sicer se ponižno opravičujem.
Sazas, koikor je meni znano, razvršča postaje po nekaj parametrih (delež glasbe v programu npr) in po dohodku. Torej, na eni strani mamo Radio Express, katerega prodajni moto je "največje uspešnice vseh časov" in se tu njihov napor konča, na drugi radio Antena, k ma dobre špikerje pa 2 CD-ja (ali zelo majhen HDD), trud za izdelavo programa je torej popolnoma drug, glasbo pa plačajo po s tem nevezanih merilih.
Lokali plačujejo po # sedežev in zvočnikov. Če je to diferenciacija, o kateri govoriš, potem se nisva razumela. (Spet, morda pa je SAZAS pod MZH popolnoma spremenil politiko
)
Potem trdiš, da se tarife diferenciira, jaz pa spet pravim, da je to laž. Namreč, lepo sem napisal, naj postavijo ceno svojega repetroarja. Ta skladba toliko, ta toliko. ALi ta avtor toliko, ta toliko. Da lahko radijska postaja zniža stroške z ustreznim naborom repertoarja. Predvajamo mlade, neuveljavljene bende, ki so zato cenejši. Če SAZAS v zadnjih par letih ni naredil revolucije, tega - ni. Sicer se ponižno opravičujem.
Sazas, koikor je meni znano, razvršča postaje po nekaj parametrih (delež glasbe v programu npr) in po dohodku. Torej, na eni strani mamo Radio Express, katerega prodajni moto je "največje uspešnice vseh časov" in se tu njihov napor konča, na drugi radio Antena, k ma dobre špikerje pa 2 CD-ja (ali zelo majhen HDD), trud za izdelavo programa je torej popolnoma drug, glasbo pa plačajo po s tem nevezanih merilih.
Lokali plačujejo po # sedežev in zvočnikov. Če je to diferenciacija, o kateri govoriš, potem se nisva razumela. (Spet, morda pa je SAZAS pod MZH popolnoma spremenil politiko