Polemika-SLO1

Citat:
Uporabnik Snecer pravi:

Citat:
Uporabnik kaja123 pravi:
Pa sej Rosenner ni bil slovenec...ne razumem, česa se je bala tedajna oblast, da ni postavila odgovorne slovenske izdajalce pred sodišča, ampak raje ustanovijo tajne odbore za likvidacijo, zdej pa me naj en prepriča, da tu ni šlo za revolucijo in nedemokratičen prevzem oblasti, tedaj še pod okriljem in po sovjetskem vzoru..saj za tiste volitve z skrinjicami smo že vsi slišali...

Klikni za razširitev

Saj nihče ne pravi, da tudi ni bilo tako, da se je hkrati z zmago v vojni izvedla tudi zamenjava ideološkega sistema iz kraljevine v komunizem ...

Včasih je težko razumeti, zakaj je npr. papež ukazal poboj heretikov, templarjev itd... Je bil pač taki sistem, ne vem kaj bi rad slišal drugega.

Sicer pa je demokracija znana že iz Grčije in bo tudi nekoč zamenjana z nekim sistemom, ki ga bo dal čas in potrebe, ker je očitno, da ima tudi pomanjkljivost = je raj za razvoj kapitalizma.

Klikni za razširitev

Citat:
Uporabnik mosseero pravi:
Ampak ne nasilno, prostovoljno.

Klikni za razširitev

Citat:
Veliki misijonar in jezikoslovec se je rodil 29. junija 1797 v Mali vasi pri Dobrniču. Mladost je preživel na graščini Trebnje, ki je bila last njegovega očeta. Šolal se je najprej v Ljubljani, potem pa na univerzi na Dunaju in tam diplomiral iz prava. V Ljubljani je študiral še teologijo in bil 21. septembra 1823 posvečen v duhovnika. Duhovniško službo je opravljal kot kaplan v Šmartinu (Stražišče) pri Kranju in v Metliki. Slovel je po gorečih pridigah in usmerjenosti k ljudem. Kot metliški kaplan je leta 1830 izdal molitvenik "Dušna paša za kristjane, kateri žele v duhu in resnici Boga moliti", ki je bil med ljudmi zelo priljubljen, saj so ga tiskali kar devetkrat, nazadnje 1866. Ker njegov način oznanjanja vere ni bil v duhu janzenizma, ki se je k nam razširil iz Belgije in Francije, se je sprl z delom duhovščine. To je bil eden izmed vzrokov, da se je odločil za delo misijonarja v tujini. Misijonarsko delo je začel v začetku leta 1831 v Arbre Croche (Harbour Spring) ob Michiganskem jezeru. Svoj drugi misijon je Baraga postavil v Grand Riverju, na območju, ki je mejilo z indijanskim ozemljem. Indijance je navajal na ustaljen način življenja, jih učil brati in pisati ter jim omogočil, da so se izučili različnih obrti ter se kulturno in gospodarsko razvili. Odvračal jih je od alkohola in se za zgled sam zaobljubil k abstinenci. Zaradi svojega delovanja je prišel navzkriž z oblastmi, željnimi indijanskih ozemelj, zato se je moral preseliti v La Pointe ob Gornjem jezeru.

Papež Pij IX. je Friderika Barago leta 1852 imenoval za škofa. Posvetil ga je nadškof Purcell 1. novembra 1853 v Cincinnatiju. Za sedež svoje škofije si je Baraga izbral mestece Sault Sainte Marie. Škofovski naziv ni v ničemer spremenil Baragovega načina življenja. Še vedno je poleti s kanujem, pozimi pa peš, tudi na krpljah, obiskoval indijanska plemena, naseljena na velikanskem ozemlju. Za Indijance je bil hkrati kaplan, župnik, katehet in škof. Baraga vere ni vsiljeval, ampak je Indijance učil in jim pomagal, tudi gmotno. Zato ni nenavadno, da mu jih je med njegovim misijonarskim delom uspelo približno 25 000 pokristjaniti. Da bi dobil pomoč za svoje varovance in za graditev cerkva, je dvakrat obiskal Evropo. Prvič je leta 1836 in 1837 poleg Pariza, Rima in Dunaja obiskal tudi Ljubljano, vendar je na domačih tleh ostal le nekaj tednov. Ob drugem obisku leta 1853 je obiskal tudi škofa Slomška v Št. Andražu. Leta 1866 je Baraga preselil sedež svoje škofije iz Sault Sainte Marie v Marquette, kjer je 19. januarja 1868 umrl. Sprva je pridigal in poučeval v francoskem jeziku ob pomoči indijanskega prevajalca. Hitro pa se je naučil jezika plemen Otava in Očipve (Čipeva) in začel oznanjati vero v jeziku ljudstva, med katerim je živel. Za Indijance je napisal šest knjig. Najpomembnejši sta molitvenik v čipvejskem jeziku (1836) in "Katolik enamiad" (1850), nekakšen povzetek celotnega katoliškega nauka. Sestavil je slovar in slovnico očipvejščine, najprej v francoščini, pozneje pa je oboje pripravil za tisk v angleščini. Med bivanjem v La Pointu je napisal knjigo "Geschichte, Charakter, Sitten und Gebräuche der nordamerikanischen Indier". Delo je prava etnološka monografija in prva knjiga slovenskega avtorja, ki opisuje neko tuje ljudstvo. Knjiga je izšla v izvirniku in v slovenski priredbi leta 1837 v Ljubljani z naslovom " Popis navad in zaderžanja Indijanov Polnočne Amerike". V francoskem prevodu je to delo izšlo leta 1837 in 1845, v celoti pa je bilo v slovenski jezik prevedeno leta 1970. Ob svojem obisku v Ljubljani je Baraga Kranjskemu deželnemu muzeju podaril prvo neevropsko etnološko zbirko. V njej je 47 predmetov, ki jih je Baraga zbral med Indijanci Očipva ob Gornjem in Michiganskem jezeru. Zdaj jih hrani Slovenski etnografski muzej, Muzej neevropskih kultur Goričane.

mag. Bojan Bračič

Klikni za razširitev

Citat:
Uporabnik Gatto pravi:
spet verjameš netu ..če celo inkovski vladar Inka je dal sobe polne zlata za odkupnino, pa so ga zavojevalci (seveda pod patronatom cerkve) vseeno ubili..

je pa v španiji res cerkev, ki je obložena z zlatom iz J Amerike..mal poguglajte, jst nimam časa, ker vmes delam, ne pa premišljujem, kdo je za kaj kriv, ker je itak vse jasno

Klikni za razširitev

Citat:
Uporabnik turbobitch pravi:
Na srečo ni spodletelo in smo prevzeli oblast.

Klikni za razširitev

Citat:
Uporabnik Snecer pravi:

Citat:

DRUŽINA


Ker je družina moja največja ljubezen in vir moči za opravljanje vseh drugih nalog, vam poleg življenjepisa predstavljam tudi svojo družino.

Ljudmila in Roman Novak sva se poročila konec avgusta leta 1986. V cerkvi Marije Snežne na Zg. Velki v Slovenskih goricah naju je poročil pater Marko Ivan Rupnik. Sedaj živiva na Imenjah, v občini Moravče.

Dobro leto po poroki se nama je rodila prvorojenka Sara, dve leti za njo Tilen in slabi dve leti za njim še najmlajša Rozala. Živimo na manjši kmetiji, ki jo obdelujemo skupaj z Romanovo mamo Marijo.

V prostem času se kot družina radi odpravimo na skupen izlet v naravo ali na ogled različnih kulturnih prireditev in znamenitosti.
Otroci so tudi skavti, prav tako pa so dejavni v kulturnem društvu v Moravčah in v življenju župnije.

Klikni za razširitev

Iz njene uradne strani. Lepo jih vzgaja, v nasprotju z Zakonom o verski svobodi

Klikni za razširitev