Ko sem še delal v založništvu in novinarstvu smo imeli integriteto. Podpisan si pod nek izdelek in si zato odgovarjal (vsebino, način pisanja, napake,..).
Tega si se zavedal in dal od sebe izdelek, ne zmazek. Seveda pa je trajalo dlje, da si to naredil. Potem, pa si imel nad sabo še odgovornega urednika, ki je enako vse prebral in te popravil, če je bilo to potrebno.
Danes sedi v raztegnjeni trenerki doma za mizo ali kar v postelji študent, ki dela copy/paste tujih člankov v google translate ali ChatGPT in stisne shrani. Niti toliko samokritike nima, da bi za sabo prebral in mogoče razumel napisano. Briga njega, briga urednika (če sploh še je), briga šefa. In to potem zraste v redno zaposlenega jebivetra, kjer se dela enako naprej.
Bruhanje tone informacij iz vseh koncev ko ni več pomembno ali so točne in na kakšen način podane.
