V glavnem sam delam v slovenski trg. verigi. Najbolj hecno je, ko se največji kmet čez vse stranke zadere, brez kakršnekoli vljudnosti:" Dj še eno blagajno poklič". Pa a si neumen al kaj ti je, vsi blagajniki smo noter. In tip reče da vsi odzadej kofetkajo. Nismo mi krivi da se je nekdo odločil postavit 15 blagajn, zaposlenih za blagajne nas je pa samo 4. Tudi naši nadrejeni nam počasi dajejo navodila za hitrejše delo na blagajni, samo bog pomagaj če folk ne dojame. Vsako stvar v svojo vrečko, v izrednem počasnem posnetku, vmes si še ozmerjan kaj si tako hiter, kaj se greš, da mu mečem stvari v roke. Potem se večkrat zgodi, ko ni več vrečk za svobodno jemanje za domov za v skrinjo, te nahruli da zakaj tako šparaš vrečke a jih mam za domov (je še več sočnih besed zravn) in mi moramo biti na to tiho. Seveda cev kup žaljivk in tudi groženj. Noben več ne upošteva nekih normalnih vljudnostnih fraz (mi jih moramo). Vsi se v trgovini prehranjujejo, večina jih plača, a zvečer po zaprtju se po trgovini najdejo ostanki pic, žemelj, pijač tudi pečenih reber če želite. In to le zato, ker oni lahko. Noben ne upošteva da reklamacije brez računov ni. Ne upošteva se da vhodov skozi blagajno v trgovino ni. Ja grem samo po to. Ja pa kaj vam je ljudje božji v tujini že dvakrat ven letite. Kupec lahko vse. Seveda pa je kar nekaj svetlih izjem, ki v trgovino pridejo po nakupih (in za njih ni to nek šport oziroma psihiatrično zdravljenje...) ker nekateri se pridejo prov jezo sproščat v trgovine.
Pa brez zamere, v neko temo sem se mogel razpisati (iz prve roke), da vidite da vsega pa prodajalci (čeprav obstajajo tudi prodajalci totalni šalabajzerji)spet nismo krivi. Toliko zgodb obstaja, da bi iz tega lahko nastala prav ena zelo dolga tragikomedija.