Tu so itak vedno moralne dileme in dokler se da, se starši trudijo, ko se ne da, pa obstaja v našem okolju miljon posvojiteljev/rejnikov, ki se jim da srčno s tem ukvarjat. Tako da koga evtanazirat pa koga ne, bi bilo v takih primerih precej subjektivna ocena.
Recimo najbrž poznan primer Darka Đurića ki je šel od bioloških staršev v rejniško družino, dobil svoj smisel in smoter in pač živi življenje kljub temu da mu 3/4 telesa manjka. Meni se je zdel človek v času ko so začeli govorit o njem povsem nesoočen s situacijo v kateri je oz. preveč optimističen za svoje stanje, dokler ga nisem enkrat po naklučju videl s pivom v roki na metal koncertu. Če je človek z eno roko pa dvema protezama na nogah sposoben it na tak dogodek in si sam kupit pivo pa da tam uživa, kaj hočeš več od življenja? In sedaj grdo je to omenit, samo da se ti rodi tak otrok, koliko imaš upanja oz. če bi imel takoj opcijo končat njegovo življenje ali bi ga?
