A ne verjameš?
Ok, bom povedal po resnici. Enkrat sem peljal babico k maši, pogoj je bil, da jo peljem za ob sedmih zjutraj, ker je morala kasneje skuhat župo. Ker nisem farški človek, babica pa ima švoh orientacijo, sem naslov vpisal v GPS. Za vsak slučaj sva šla že sredi noči in kaj kmalu sva prispela na cilj. Zunaj je bila še tema (bilo je pozimi, zato to ni nič čudnega), stavba pa je bila osvetljena, se pravi, da je bilo vse ok. Ko sva vstopila, je bil na vratih en čuden mežnar v črni oprijeti majčki, gledal pa je zelo grdo, prav nič krščansko mi ni deloval. Notri je bilo mračno, gorele so tudi sveče, edino cvetja ni bilo videti. Župnika ni bilo nikjer (itak, če sva prišla več kot uro prezgodaj) notri so bile samo ministrantke. Taki luštni karibski angelčki, ampak brez kril. Ful so bile prijazne, še za pit sva takoj dobila, ministrantke pa so navalile name ko muhe na drek. Najbrž zato, ker drugih pobožnih ljudi še ni bilo pri maši. Babica je dala za flašo šampanjca (nekaj je omenila, da je bila draga, ampak tega ne verjamem, ker je že malo senilna), tega pa so bile ministrantke zelo vesele. Tri so me prijele za roke in me odpeljale v zakristijo (saj se tako reče, kajne?), kjer so iz mene potegnile hudiča. Prva je to naredila z usti, druga tako, da se mi je usedla v naročje, tretja pa spet z usti, ampak sem moral malo počakati, da se je vrag v meni malo nabral. Po koncu maše sva šla domov. Po tem obredu sem se počutil dobro in sklenil sem, da se bom še udeleževal svete maše, ker v tem ne vidim nič slabega. Žal te cerkve nisem več našel, zlobni jeziki pa so po vasi govorili, da sem bil v kupleraju. Ne vem, no.