saj na koncu se lepo vidi, kdo je bil v jna, kdo pa zna le "citirati" wikipedio, youtube ipd literaturo. seveda, večinoma tujo. naša je pa itak bila, roko na srce, preveč "samohvaljena"
ampak...na hitro...ko smo imeli nabor, sem rekel, naj me dajo čimdlje (po nasvetu očeta), da ne bom stalno na dom mislil (tukaj so naši taborniki res bili carji...še cunje so jim doma prali). pa so me dali dol v bosno, vojaško šolo. priznam, takrat se mi je bilo ravno, kam grem. le en dan prej sem šel v radovljico na vojaški sektor, kjer mi je en slovenc rekel, naj bom lepo tiho in naj ne delam sranja. recimo na nacionalni osnovi. bilo je leta 1990.
vojaška šola...kaj naj rečem...bil sem že malo nor na "ameriško" vojsko, pa me je malce streznilo. resda sem vsake dva tedna imel nategnjene gate in majico do konca, ker smo imeli pač skupno perilo, resda nisem imel poletnih hlač cele tri tedne (in sem sredi julija bil na zakletvi v zimskih hlačah), resda nisem imel takoj škornjev (50) in sem posledično fasal zaraščenje nohta, resda smo vsak dan zmerjali na vodnike, zakaj hudiča moramo v 40 sekundah pospraviti posteljo (iz treh kock...), resda smo se naučili streljati iz skoraj vsega takratnega orožja v jna, resda sem (jaz, pa še kdo) preklinjal neprestano butanje politike in politike in politike v glavo (najraje takoj zjutraj, po obveznem nekajkilometrskem teku...), resda smo že videli spremembe mislenosti v srbskih glavah kot albanskih pastirjev, ampak, JNA je še vedno bila močna sila. tudi 100 let stara puška te ubije...(kar so rusi v afganistanu hitro dojeli...). pa pokaži mi marinca, ki bi rinil v "prestrašene" 20-letnike, ki pokajo po njem z vsem, kar premorejo.
pač...mogoče sem zameril jna samo to, ker me ni naučila "bojevati". s tem mislim samo na to, da nikoli nisem spoznal, če lahko delujem(o) pod stresom borbe. jenkije pač zmečejo v blato, okoli njih streljajo (z pravimi kroglami), malo kričijo in folk nekako zakapira, da mora držati glavo dol. pri nas je pač rekel, evo, tam imaš tarčo, streljaj in to je to. e super...vrlo dobro. služim narodu i postal si rambo
bilo je super...imel sem nekaj slabih izkušenj, predsvem s srbskimi "đombami", ki so mislili, da so kljub cifri 150- močnejši od generalov. pač...še ena realnost jna. stažisti smo imeli rahlo drugačno mnenje o teh cifrah...pa smo bili na bojni nogi
takrat sem vedel, da bi dobil šus v hrbet, če bi šel pred njimi v akcijo...
skratka...če nisi bil v jna, ne moreš vedeti, kakšen je bil to občutek. pa ne razumet narobe...poročnik iz tankovske enote me je enkrat v jna prosil (1991), naj mu malo povem, kako in s čem se vse tanke sesuva. revež ni bil pretirano vesel...
no, dejstvo je bilo, da sem kljub vsemu znanju dobro vedel, da nismo nepremagljivi. ampak...količina folka in gverilska taktika dela svoje. itak mi je bilo že takrat jasno (ko smo gledali prvo zalivsko vojno), da bi nas dokaj hitro potolkli...ampak lej...jna je bila obrambna in bi se pač branili, dokler bi se lahko...
mi je kdaj žal, da sem eno leto "zabil" v jna? ne. nikoli. pač nisem kot "jonasi in domiceljni", ki jim je bilo pod častjo služiti domovini. oni so bili pač frajerji, ker so nategnili ohinsploh jna, eni slovenci (in drugi) so pa "umirali" zanje na mejah. matr, res carji....