Citat:
Vaške straže in formacije slovenskega domobranstva so nastale kot spontana reakcija na teror komunistične Ijudske revolucije
Revolucija na Slovenskem je prvi vrhunec dosegla v zgodnjem poletju 1942, in sicer na Dolenjskem in Notranjskem. Partizanske enote so likvidirale, mučile in pobijale vodilne in vplivne može, duhovnike, župane, cele družine. Italijanski okupatorji so kot represalije na vojaško nesmiselne partizanske napade požigali vasi, streljali talce in prebivalstvo pošiljali v taborišča. V tem neznosnem položaju so se poleti začele po ogroženih vaseh organizirati obrambne skupine mož in fantov. Primera take samoiniciativne samoobrambe sta Loški potok in Šentjošt nad Vrhniko. Po zgledu teh dveh postojank so se vaške straže - tako so jih začeli imenovati - v naslednjih mesecih kot ogenj razširile po Notranjski in Dolenjski. "Dne 28. februarja 1943 so v Ljubljanski pokrajini štele 5145 mož, dvakrat več kot partizanov."
Da je to bil spontan pojav, govori dejstvo, da so nastale na različnih krajih, brez organizacijske povezave, ločeno druga od druge. Šele pozneje je prišla organizacijska pomoč in posredovanje Slovenske zaveze. Vaške straže so torej naslale "od spodaj", v prebivalslvu samem, in ne "od zgoraj", kakor je na primer KPS od zgoraj začela, organizirala in vodila Ijudsko revolucijo. "Ostane dejstvo, da do oboroženega odpora proti partizanom ni prišlo zaradi odločitve Slovenske zaveze, pač pa predvsem kot samostojen odgovor na teror in likvidacije, ki so jih partizani izvajali.V tem smislu lahko celo rečemo, da je vaške straže "ustanovila" s svojim terorjem KPS/OF sama. "Čisto jasno je, da smo komunisti glede na svoje želje... bili 'veseli' bele garde... samo pojav bele garde je omogočal hegemonijo KP... Ni šlo za to, da bi nastala prava driavljanska vojna... potrebne so bile le zadostne količine bele garde... Samo državljanska vojna je lahko povsem in v celoti potrdila projekcijo in samozasnutek KP... in odpirala zanesljivo perspektivo zmage in prevzema oblasti... kajti treba je vendarle že enkrat razumeti, da je (bil) bistveni cilj KP oblast, in samo oblast."
Partijsko zgodovinopisje šteje revolucionarni teror, pokole in mučenja v Ljubljanski pokrajini poleti 1942 za napake tako imenovanega narodnoosvobodilnega boja. Vendar v strategiji in taktiki KPS/OF pri teh pobojih ne gre za napake, kvečjemu za preuranjenost - tudi Kardelj je očital le način usmrtitve, mučenja ali kak "nepotreben" uboj - temveč za zavestno načrtovana dejanja, ki naj izzovejo in prikličejo na dan reakcijo, v našem primeru vaške traže. Šele ko je sovražnik razpoznan in identificiran po številu in obsegu, ga je nožno likvidirati oziroma "neusmiljeno iztrebiti.
Nekateri vaškim stražam priznavajo moralno upravičenost samoobrambe in za to potrebno povezavo z okupatorjem, domobranstvu pa ne. Vendar to ni ogično. Domobranstvo v Ljubljanski pokrajini, na Primorskem in na Gorenjskem je nastalo iz istih vzrokov in zaradi istih ciljev (preživetje, varovanje golih življenj, imetja), kot so jih imele vaške straže. Vojaške in operacijske izboljšave ter številčno povečanje domobranstva so sicer pomemben dejavnik, a moralna upravičenost oziroma neupravičenost samoobrambe - defenzivne in ofenzivne amo po sebi ni odvisna od njih.