Situacije so različne, zakonska rešitev se mi po premisleku sploh ne zdi napačna.
Verjetno bi bil marsikdo pri nas srečen, če bi imeli kako podobno zakonodajo. Potem bi imel orodje denimo proti sprehajalcem psov, ki pustijo, da psi serjejo po tvojem. Kolegu je bilo dovolj, da vsak dan stopi v kak drek in je moral nabaviti vrata na daljinca, da je dostop na dvorišče zaprl, ker ljudje ne razumejo ne lepe, ne grde besede, razen tega si v službi, ko ti pse spuščajo na dvorišče, da opravijo svoje.
Ampak ali je res naloga lastnika, da si zapre svojo lastnino, ali mora to biti naloga tistega, ki na zasebno lastnino vstopa? Sploh, če piše. Ali je treba lastnika psa učiti, da travnik zraven ceste najbrž ni javna površina in tja njegov pes nima kaj hoditi. Zato ga ima na vrvici, da to nadzira.
Ali denimo sorodniki, ki živijo zraven pokopališča in jim večkrat mesečno lepo poparkirajo dvorišče, da ne morejo s svojim vozilom ali strojem nikamor. Pri pokopališču je premalo javnih parkirnih mest, ampak do pokopališča so se peljali mimo dveh večjih javnih parkirišč, res pa je 100 metrov pešačenja. Spet ni ograje, ampak je normalnemu človeku več kot jasno, da gre za dvorišče kmetije.