Z vsem, kar si napisla se absolutno strinjam. K temu bi dodal še božanske biftke. Nazadnje sem bil spomladi pri njih. Prvič sem šel pa zato, ker so jih v Konzumu pohvalili.
C/P Ilovarjevih:
Tukajšnje objedanje je vedno pod drobnogledom zaskrbljene javnosti: ko Ilovarjevi prevečkrat zaporedoma uživamo ali mažemo s kruhom, gre glas, da smo izgubili kriterije, kadar nas peče zgaga, pa se sliši, da ata Ilovar več ne najde dobre oštarije. No. Dejstvo je, da je za nami težavno obdobje in da nas je pogosto pekla zgaga. Zanjo pa ni boljšega zdravila od izleta v bratsko Istro, kjer se v imena vrednih konobah še vedno kuri pod gradelami in nanje polaga kose sočnega mesa ter jadransko ribo.
Ena konob, ki je tekom let preniknila v izročilo, je Astarea, katere jedro, za nemogočo teraso ležeči brlog, kar prekipeva od steklenic, spominskih fotografij, karikatur in pisarij, ki so jih na dodobra patinirane zidove ovesili čelništvo Astaree ter zadovoljni gostje. Sredi brloga seje vonjave impozantno ognjišče, okoli njega pa se z neverjetno lagodnostjo, ki izdaja leta prakse, sučejo domači.
Čeprav Astarea prisega na preverjeno istrsko košto, povsodi ponavljajoči se scenosled, je Ilovarjev trio z užitkom spomnil brbončice, kako je treba zoreti pršut, kako vonja nič postana nastrgana rakovica in kako sanjsko slastne in morske so lahko le z olivnim oljem in belim vinom zalite kapesante z žara. V Astarei kuhajo bistro ribjo juho, mesijo kompaktne njoke in jih zalivajo z divjačinskim golažem, ampak še tako dražljiva predigra utegne zbledeti v primerjavi s paradno disciplino, z zapekanjem uležanih in sočnih kosov mesa na žaru, da zahrusta prekajena skorjica pod zobmi in se pocedi sok tudi drugje tako težavnega in dostikrat žvečilnega florentinca.
Čeravno je ata Ilovar zaradi korektnosti preverbe navadno tisti, ki jo ubere po morsko in se lahko potem repenči, da se je žrtvoval za rubriko, mu je vrhunski ligenj z žara izničil argumente, triu pa je popoldne zapečatil jabolčni štrudel, katerega v Astarei poujčkajo pod peko. Uspešna rehabilitacija! Tako uspešna, da lahko na niti ne tako zanemarljive kikse, ki si jih privošči Astarea, denimo na gobovo juho iz vrečke za kontinentalce, na neustrezno odprto, pa podhlajeno ali toplo buteljčno vino, gledaš kot na istrsko posebnost.
Mejo prečkate pri Kaštelu in nadaljujete proti Bujam, odkoder je le par križišč do Brtonigle, kjer se je ob glavni cesti proti Novigradu vgnezdila Astarea.
Specialitete
Olivno olje, domač kruh in na roko rezan pršut, rakovice in kapesante, golaži, njoki in rižote, škampi, lignji, riba, mesovje z žara ali izpod peke, pod katero zaide tudi kak štrudel.
Vina
Solidna odprta malvazija in vodeno rdeče ter desetina lokalnih buteljk, žal le s pregrete stalaže ali iz hladilnika. Žganjeljubi se bodo težko odtrgali od rutice in biske. Sorbetto: preskočite.
C/P Ilovarjevih:
Tukajšnje objedanje je vedno pod drobnogledom zaskrbljene javnosti: ko Ilovarjevi prevečkrat zaporedoma uživamo ali mažemo s kruhom, gre glas, da smo izgubili kriterije, kadar nas peče zgaga, pa se sliši, da ata Ilovar več ne najde dobre oštarije. No. Dejstvo je, da je za nami težavno obdobje in da nas je pogosto pekla zgaga. Zanjo pa ni boljšega zdravila od izleta v bratsko Istro, kjer se v imena vrednih konobah še vedno kuri pod gradelami in nanje polaga kose sočnega mesa ter jadransko ribo.
Ena konob, ki je tekom let preniknila v izročilo, je Astarea, katere jedro, za nemogočo teraso ležeči brlog, kar prekipeva od steklenic, spominskih fotografij, karikatur in pisarij, ki so jih na dodobra patinirane zidove ovesili čelništvo Astaree ter zadovoljni gostje. Sredi brloga seje vonjave impozantno ognjišče, okoli njega pa se z neverjetno lagodnostjo, ki izdaja leta prakse, sučejo domači.
Čeprav Astarea prisega na preverjeno istrsko košto, povsodi ponavljajoči se scenosled, je Ilovarjev trio z užitkom spomnil brbončice, kako je treba zoreti pršut, kako vonja nič postana nastrgana rakovica in kako sanjsko slastne in morske so lahko le z olivnim oljem in belim vinom zalite kapesante z žara. V Astarei kuhajo bistro ribjo juho, mesijo kompaktne njoke in jih zalivajo z divjačinskim golažem, ampak še tako dražljiva predigra utegne zbledeti v primerjavi s paradno disciplino, z zapekanjem uležanih in sočnih kosov mesa na žaru, da zahrusta prekajena skorjica pod zobmi in se pocedi sok tudi drugje tako težavnega in dostikrat žvečilnega florentinca.
Čeravno je ata Ilovar zaradi korektnosti preverbe navadno tisti, ki jo ubere po morsko in se lahko potem repenči, da se je žrtvoval za rubriko, mu je vrhunski ligenj z žara izničil argumente, triu pa je popoldne zapečatil jabolčni štrudel, katerega v Astarei poujčkajo pod peko. Uspešna rehabilitacija! Tako uspešna, da lahko na niti ne tako zanemarljive kikse, ki si jih privošči Astarea, denimo na gobovo juho iz vrečke za kontinentalce, na neustrezno odprto, pa podhlajeno ali toplo buteljčno vino, gledaš kot na istrsko posebnost.
Mejo prečkate pri Kaštelu in nadaljujete proti Bujam, odkoder je le par križišč do Brtonigle, kjer se je ob glavni cesti proti Novigradu vgnezdila Astarea.
Specialitete
Olivno olje, domač kruh in na roko rezan pršut, rakovice in kapesante, golaži, njoki in rižote, škampi, lignji, riba, mesovje z žara ali izpod peke, pod katero zaide tudi kak štrudel.
Vina
Solidna odprta malvazija in vodeno rdeče ter desetina lokalnih buteljk, žal le s pregrete stalaže ali iz hladilnika. Žganjeljubi se bodo težko odtrgali od rutice in biske. Sorbetto: preskočite.
Nazadnje urejeno:
