Meni tudi ni jasno, če gre seveda za enak virus kako to, da avstrijci in hrvatje ne zapirajo gostinskih lokalov, ne uvajajo policijske ure itd.
Meni tudi ni jasno, če gre seveda za enak virus kako to, da Bavarci imajo prepoved nenujnega gibanja po 14 uri, mi pa šele po 21. uri.Meni tudi ni jasno, če gre seveda za enak virus kako to, da avstrijci in hrvatje ne zapirajo gostinskih lokalov, ne uvajajo policijske ure itd.
Do jutri imaš ban. Prosim, da zvišaš nivo komunikacije.
Jap se strinjam popolnoma s tem. Še posebno pa to, kar nakonc pove Požar o opoziciji.kalbo evo oddaja s pravo temo zate - komuniciranje. več al manj pritrjujejo tebi
nisem vedel da so poskušali na hitro dobit nekaj med. sester pa ni šlo skozi, ne spomnim se sedaj točno zakaj ne. sindikat?
Jaz skoz govorim, da si ti bolj pameten kot vsa stroka. Daj prosim jih kontaktiraj, da te vzamejo v ekipo, da bo končno zadeva rešena.Nismo zavozili, samo v prvem valu smo se preveč nazaj državi, sedaj pa imamo jebo. Medtem ko so drugje imeli bolj "mile" ukrepe in se je nacija bolj prekužila.
Meni ni jasno kaj razmišlja stroka, da bomo naravao prelisičili, al so računali da bo cepivo že tako hitro al kaj?
Nismo zavozili, samo v prvem valu smo se preveč nazaj državi, sedaj pa imamo jebo. Medtem ko so drugje imeli bolj "mile" ukrepe in se je nacija bolj prekužila.
Meni ni jasno kaj razmišlja stroka, ?
No, pa smo prišli v fazo, kjer se bomo začeli spraševat, kaj je bolj pomembno, trenutno življenje "nekaj starostnikov" ali prihodnost naših otrok:
Ko otroci obmirujejo
__________________________________________________
"Izvedli smo najbolj množični socialni eksperiment v zgodovini človeštva. Še nikoli prej se namreč ni zgodilo, da bi kdo celotni populaciji otrok hkrati odvzel večino možnosti za telesno dejavnost."
_________________________________________________
Če bi Pogačar izgubil tak odstotek svoje vzdržljivosti, kot so jo otroci v dveh mesecih ukrepov za omejevanje širjenja novega koronavirusa, bi na cilj prišel sedem ur za zadnjim tekmovalcem.
Verjetno vas je večina že videla kultno grozljivko Ko jagenjčki obmolknejo, v Sloveniji pa smo podobno grozljivko z naslovom Ko otroci obmirujejo občutili na lastni koži.
Po tem, ko je Svetovna zdravstvena organizacija razglasila pandemijo COVID-19 in smo lahko opazovali dramatična dogajanja v Italiji, je Slovenija sledila črednemu nagonu evropskih držav, razglasila epidemijo in sprejela ukrepe za preprečevanje širjenja okužb.
Pri tem, žal, nismo poiskali unikatnih rešitev, ki bi bile bolj pisane na kožo potrebam našega prebivalstva in ščitile ranljive skupine.
Namesto da bi se bojevali tam, kjer okužbe so, smo virusu napovedali totalno vojno z izolacijo vseh ljudi. Pri tem pa smo otroke, ki so glede na resnost poteka bolezni najmanj ranljiva skupina, dejansko spremenili v eno najbolj ranljivih.
Gibanje je nujno za otrokov razvoj.
Kako je prišlo do tega? Strokovnjaki pod taktirko Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ), ki so predlagali in usmerjali restriktivne ukrepe, so, žal, sledili zgolj enačbi, da če ljudi zapreš in jim preprečiš stike, se virus ne more prenašati.
Do tod vse lepo in prav, težava pa je v podrobnostih. Podrobnost, na katero so pozabili, je, da prisilno omejevanje gibanja ljudi vedno povzroči najmanj duševne stiske, pri otrocih pa še nepredstavljivo več.
Osnovna stvar, ki omogoča normalni razvoj otroka, je namreč gibanje. Človeški mladiči so z gibalnega vidika najbolj nebogljeni mladiči v živalskem svet. Dobesedno vsako tele zna hoditi in teči prej kot človeški mladič.
Ampak prav v tem je človekova evolucijska prednost. Ker se ne rodimo z že povsem izoblikovanimi možgani, imamo v otroštvu izjemne možnosti učenja in prilagajanja na okolje, česar takoj hodeče tele nima.
Osnovna stvar, ki pri otrocih poganja razvoj možganov, pa so mišice. Mišični impulzi nenehno obremenjujejo živčevje otroka in ga silijo, da se razvija. Mišice ob svojem delovanju proizvajajo velik del nevrotropskega dejavnika, ki neposredno povzroča rast nevronov in živčnih sinaps.
Ko možgani rastejo, potrebujejo več krvi in tako organizem silijo v razvoj žilnega sistema, ki oskrbuje možganske centre. Mišice tako neposredno vplivajo na razvoj možganov, a le, če delajo.
Ostali brez športa, športnih dni, šol v naravi …
Med razglasitvijo epidemije so otroci obstali. Šole so zaprle vrata, kar pomeni, da so ostali brez pouka športa, brez šolskih krožkov, brez športnih dni, brez šol v naravi, brez športnih tekmovanj, brez dejavnih odmorov, brez pohajkovanja od šole do doma.
Vrata so zaprla tudi športna društva, zaradi česar je približno polovica slovenskih otrok, ki so vključeni v redni športni trening, ostala še brez tega.
Za piko na i smo zaprli še javna igrišča in otrokom prepovedali, da bi se družili telesno dejavno. Začeli smo žebrati mantro Ostanimo doma in spodbujali uporabo družbenih omrežij.
Naredili smo torej natančno tisto, česar ne bi smeli, če bi želeli, da se naši otroci normalno razvijajo. Izvedli smo najbolj množični socialni eksperiment v zgodovini človeštva. Še nikoli prej se namreč ni zgodilo, da bi kdo celotni populaciji otrok hkrati odvzel večino možnosti za telesno dejavnost.
Izvedli smo najbolj množični socialni eksperiment v zgodovini človeštva. Še nikoli prej se namreč ni zgodilo, da bi kdo celotni populaciji otrok hkrati odvzel večino možnosti za telesno dejavnost.
V dveh mesecih so izgubili ogromno.
In rezultat? Dve tretjini otrok sta med razglasitvijo epidemije izgubili več kot 13 odstotkov svoje splošne gibalne učinkovitosti, izgubili sta več kot 13 odstotkov koordinacije celotnega telesa, kar poenostavljeno pomeni, da so otroci za toliko bolj nerodni. Izgubili so skoraj devet odstotkov moči rok in ramenskega obroča ter več kot 10 odstotkov sprinterske hitrosti. Kar pa je najhuje: izgubili so tudi več kot 17 odstotkov svoje aerobne vzdržljivosti, ki je nujna za premagovanje vsakodnevnih naporov v gibanju in učenju.
Kolesarski navdušenci bodo verjetno obseg upada bolje razumeli s prispodobo Dirke po Franciji. Če bi Pogačar izgubil tak odstotek svoje vzdržljivosti v dveh mesecih, bi na cilj prišel sedem ur za zadnjim tekmovalcem.
Upad aerobne vzdržljivosti je bil 30-krat večji, kot je bil povprečni letni upad v obdobju 1989–2019. Pri otrocih, ki so bili leta 2019 med zgornjo četrtino najbolj gibalno učinkovitih, je bil upad vseh gibalnih sposobnosti še hujši kot v povprečju. Njihovo prej gibalno bogato življenje so restriktivni ukrepi naravnost opustošili.
Stanje križem rok nas bo drago stalo
Če se na to opustošenje razvoja otrok kot družba ne bomo odzvali, se »koronageneraciji« ne obeta nič dobrega. Predstavljajmo si, da ne naredimo ničesar in se igramo optimiste. Otroci, ki so zdaj za 17 odstotkov v minusu, kar zadeva vzdržljivost in s tem delovno učinkovitost, bodo do študentskih let mogoče sami nadoknadili sedem odstotkov izgubljenega.
V študentskih letih bodo spet izgubili kakšnih pet odstotkov in na trg delovne sile vstopili s 15 odstotki manjšo delovno učinkovitostjo. Leta 2019 je znašala neto dodana vrednost na slovenskega delavca 46.752 evrov, zdaj bo ta delavec vsak delovni dan naredil 15 odstotkov manj, kot bi lahko. To pomeni, da se bo samo zaradi tega njegova neto dodana vrednost znižala za približno sedem tisoč evrov.
Če bo teh delavcev okrog 250 tisoč, kolikor je zelo približno število vseh otrok in mladostnikov koronageneracije, bo slovensko gospodarstvo na letni ravni izgubilo nekaj več kot 1,7 milijarde evrov. In to leto za letom.
Če upoštevamo še, da bo koronageneracija zaradi slabšega razvoja možganov pri delu delala še nekoliko več napak, ki jih bo treba za njimi popravljati, in če bo zaradi klavrnega telesnega stanja več na bolniški, lahko brez zadrege znesek zaokrožimo kar na dve milijardi evrov na leto. Seveda lahko tudi napovedi o dolgoživosti te generacije nemudoma začnemo popravljati navzdol.
Izgubo lahko omejimo ali odpravimo
Izgube za gospodarstvo in državo bi bile torej izjemne, škodo pa lahko precej omejimo ali jo celo odpravimo, in to za drobiž v primerjavi z izgubami, ki nam grozijo.
Če bi vpeljali uro športa na dan za vse otroke, če bi šport v prvem in drugem triletju skupaj poučevali učitelji športne vzgoje in razredni učitelji, če bi ob subvencioniranih šolskih obrokih socialno deprivilegirani otroci dobili tudi subvencionirano vadbo v športnih društvih, bi to državo stalo manj kot 200 evrov na otroka na leto.
Vse to lahko zaženemo z denarjem, ki ga bo EU namenila odpravljanju posledic epidemije, in nekaj naredimo tudi za naše največje bogastvo – otroke. Vprašanje je seveda, ali smo dovolj zreli, da to storimo, ali pa bomo raje dopustili, da nam »strokovnjaki« zrežirajo drugi del grozljivke Ko otroci obmirujejo in naše najmlajše pahnejo še nekoliko globlje.
Kaj pa zdaj? Še dalje furamo zapiranje vsega, da nekaj kritičnih ne umre? Al so nam otroci bolj važni?
Poglej si številke oz. razmerje številk spomladi in zdaj.po takem bi zdaj italija morala imeti bolj kot ne mir pred covidom
Ne ga srat. Misliš, da je sam šola odgovorna za otroke? Starši komot poskrbimo, da peljemo mulce na sprehod, na gibanje.No, pa smo prišli v fazo, kjer se bomo začeli spraševat, kaj je bolj pomembno, trenutno življenje "nekaj starostnikov" ali prihodnost naših otrok:
Ko otroci obmirujejo
__________________________________________________
"Izvedli smo najbolj množični socialni eksperiment v zgodovini človeštva. Še nikoli prej se namreč ni zgodilo, da bi kdo celotni populaciji otrok hkrati odvzel večino možnosti za telesno dejavnost."
_________________________________________________
Če bi Pogačar izgubil tak odstotek svoje vzdržljivosti, kot so jo otroci v dveh mesecih ukrepov za omejevanje širjenja novega koronavirusa, bi na cilj prišel sedem ur za zadnjim tekmovalcem.
Verjetno vas je večina že videla kultno grozljivko Ko jagenjčki obmolknejo, v Sloveniji pa smo podobno grozljivko z naslovom Ko otroci obmirujejo občutili na lastni koži.
Po tem, ko je Svetovna zdravstvena organizacija razglasila pandemijo COVID-19 in smo lahko opazovali dramatična dogajanja v Italiji, je Slovenija sledila črednemu nagonu evropskih držav, razglasila epidemijo in sprejela ukrepe za preprečevanje širjenja okužb.
Pri tem, žal, nismo poiskali unikatnih rešitev, ki bi bile bolj pisane na kožo potrebam našega prebivalstva in ščitile ranljive skupine.
Namesto da bi se bojevali tam, kjer okužbe so, smo virusu napovedali totalno vojno z izolacijo vseh ljudi. Pri tem pa smo otroke, ki so glede na resnost poteka bolezni najmanj ranljiva skupina, dejansko spremenili v eno najbolj ranljivih.
Gibanje je nujno za otrokov razvoj.
Kako je prišlo do tega? Strokovnjaki pod taktirko Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ), ki so predlagali in usmerjali restriktivne ukrepe, so, žal, sledili zgolj enačbi, da če ljudi zapreš in jim preprečiš stike, se virus ne more prenašati.
Do tod vse lepo in prav, težava pa je v podrobnostih. Podrobnost, na katero so pozabili, je, da prisilno omejevanje gibanja ljudi vedno povzroči najmanj duševne stiske, pri otrocih pa še nepredstavljivo več.
Osnovna stvar, ki omogoča normalni razvoj otroka, je namreč gibanje. Človeški mladiči so z gibalnega vidika najbolj nebogljeni mladiči v živalskem svet. Dobesedno vsako tele zna hoditi in teči prej kot človeški mladič.
Ampak prav v tem je človekova evolucijska prednost. Ker se ne rodimo z že povsem izoblikovanimi možgani, imamo v otroštvu izjemne možnosti učenja in prilagajanja na okolje, česar takoj hodeče tele nima.
Osnovna stvar, ki pri otrocih poganja razvoj možganov, pa so mišice. Mišični impulzi nenehno obremenjujejo živčevje otroka in ga silijo, da se razvija. Mišice ob svojem delovanju proizvajajo velik del nevrotropskega dejavnika, ki neposredno povzroča rast nevronov in živčnih sinaps.
Ko možgani rastejo, potrebujejo več krvi in tako organizem silijo v razvoj žilnega sistema, ki oskrbuje možganske centre. Mišice tako neposredno vplivajo na razvoj možganov, a le, če delajo.
Ostali brez športa, športnih dni, šol v naravi …
Med razglasitvijo epidemije so otroci obstali. Šole so zaprle vrata, kar pomeni, da so ostali brez pouka športa, brez šolskih krožkov, brez športnih dni, brez šol v naravi, brez športnih tekmovanj, brez dejavnih odmorov, brez pohajkovanja od šole do doma.
Vrata so zaprla tudi športna društva, zaradi česar je približno polovica slovenskih otrok, ki so vključeni v redni športni trening, ostala še brez tega.
Za piko na i smo zaprli še javna igrišča in otrokom prepovedali, da bi se družili telesno dejavno. Začeli smo žebrati mantro Ostanimo doma in spodbujali uporabo družbenih omrežij.
Naredili smo torej natančno tisto, česar ne bi smeli, če bi želeli, da se naši otroci normalno razvijajo. Izvedli smo najbolj množični socialni eksperiment v zgodovini človeštva. Še nikoli prej se namreč ni zgodilo, da bi kdo celotni populaciji otrok hkrati odvzel večino možnosti za telesno dejavnost.
Izvedli smo najbolj množični socialni eksperiment v zgodovini človeštva. Še nikoli prej se namreč ni zgodilo, da bi kdo celotni populaciji otrok hkrati odvzel večino možnosti za telesno dejavnost.
V dveh mesecih so izgubili ogromno.
In rezultat? Dve tretjini otrok sta med razglasitvijo epidemije izgubili več kot 13 odstotkov svoje splošne gibalne učinkovitosti, izgubili sta več kot 13 odstotkov koordinacije celotnega telesa, kar poenostavljeno pomeni, da so otroci za toliko bolj nerodni. Izgubili so skoraj devet odstotkov moči rok in ramenskega obroča ter več kot 10 odstotkov sprinterske hitrosti. Kar pa je najhuje: izgubili so tudi več kot 17 odstotkov svoje aerobne vzdržljivosti, ki je nujna za premagovanje vsakodnevnih naporov v gibanju in učenju.
Kolesarski navdušenci bodo verjetno obseg upada bolje razumeli s prispodobo Dirke po Franciji. Če bi Pogačar izgubil tak odstotek svoje vzdržljivosti v dveh mesecih, bi na cilj prišel sedem ur za zadnjim tekmovalcem.
Upad aerobne vzdržljivosti je bil 30-krat večji, kot je bil povprečni letni upad v obdobju 1989–2019. Pri otrocih, ki so bili leta 2019 med zgornjo četrtino najbolj gibalno učinkovitih, je bil upad vseh gibalnih sposobnosti še hujši kot v povprečju. Njihovo prej gibalno bogato življenje so restriktivni ukrepi naravnost opustošili.
Stanje križem rok nas bo drago stalo
Če se na to opustošenje razvoja otrok kot družba ne bomo odzvali, se »koronageneraciji« ne obeta nič dobrega. Predstavljajmo si, da ne naredimo ničesar in se igramo optimiste. Otroci, ki so zdaj za 17 odstotkov v minusu, kar zadeva vzdržljivost in s tem delovno učinkovitost, bodo do študentskih let mogoče sami nadoknadili sedem odstotkov izgubljenega.
V študentskih letih bodo spet izgubili kakšnih pet odstotkov in na trg delovne sile vstopili s 15 odstotki manjšo delovno učinkovitostjo. Leta 2019 je znašala neto dodana vrednost na slovenskega delavca 46.752 evrov, zdaj bo ta delavec vsak delovni dan naredil 15 odstotkov manj, kot bi lahko. To pomeni, da se bo samo zaradi tega njegova neto dodana vrednost znižala za približno sedem tisoč evrov.
Če bo teh delavcev okrog 250 tisoč, kolikor je zelo približno število vseh otrok in mladostnikov koronageneracije, bo slovensko gospodarstvo na letni ravni izgubilo nekaj več kot 1,7 milijarde evrov. In to leto za letom.
Če upoštevamo še, da bo koronageneracija zaradi slabšega razvoja možganov pri delu delala še nekoliko več napak, ki jih bo treba za njimi popravljati, in če bo zaradi klavrnega telesnega stanja več na bolniški, lahko brez zadrege znesek zaokrožimo kar na dve milijardi evrov na leto. Seveda lahko tudi napovedi o dolgoživosti te generacije nemudoma začnemo popravljati navzdol.
Izgubo lahko omejimo ali odpravimo
Izgube za gospodarstvo in državo bi bile torej izjemne, škodo pa lahko precej omejimo ali jo celo odpravimo, in to za drobiž v primerjavi z izgubami, ki nam grozijo.
Če bi vpeljali uro športa na dan za vse otroke, če bi šport v prvem in drugem triletju skupaj poučevali učitelji športne vzgoje in razredni učitelji, če bi ob subvencioniranih šolskih obrokih socialno deprivilegirani otroci dobili tudi subvencionirano vadbo v športnih društvih, bi to državo stalo manj kot 200 evrov na otroka na leto.
Vse to lahko zaženemo z denarjem, ki ga bo EU namenila odpravljanju posledic epidemije, in nekaj naredimo tudi za naše največje bogastvo – otroke. Vprašanje je seveda, ali smo dovolj zreli, da to storimo, ali pa bomo raje dopustili, da nam »strokovnjaki« zrežirajo drugi del grozljivke Ko otroci obmirujejo in naše najmlajše pahnejo še nekoliko globlje.
Kaj pa zdaj? Še dalje furamo zapiranje vsega, da nekaj kritičnih ne umre? Al so nam otroci bolj važni?
Vodja oddelka intenzivne terapije na ljubljanski infekcijski kliniki Matjaž Jereb je dejal, da je glede na ocene v populaciji aktivno okuženih od 15 do 20 tisoč okuženih.
V Italiji so imeli štalo samo v določenih delih, po preostali Italiji je blo pa podobno kot pri nas.po takem bi zdaj italija morala imeti bolj kot ne mir pred covidom
google kaže da so imeli spomladi največ dnevnega prirasta 21 marca, to je 6557. včeraj so imeli 15199. prekuženost?Poglej si številke oz. razmerje številk spomladi in zdaj.
to je res, ampak o prekuženosti jaz ne bi govoril, ker še ne vedo dovolj o tem. imaš primere, ko je po 2 mesecih zopet zbolel, torej zagotovo o prekuženosti ni za govorit. darjan pa cilja točno na to. Ker pošteno povedano, če bi okužba pomenila nadaljno imunost, bi prebolele težko prepričal v ukrepe.V Italiji so imeli štalo samo v določenih delih, po preostali Italiji je blo pa podobno kot pri nas.
Ne ga srat. Misliš, da je sam šola odgovorna za otroke? Starši komot poskrbimo, da peljemo mulce na sprehod, na gibanje.
Pa kje jih to pobirajo? A to so strokovne ocene? Uradno aktivno okuženih je danes 10k, se pa že točno ve da recimo v zaprtih skupinah niti testirajo ne več ker nimajo resousov. In že iz tega epidemiloškega predvidevanja bi se poluradno dalo sklepat da je okuženih 4x toliko (4x toliko, ker na enega okuženega v družini so še 3je ki jih niti ne testirajo). Torej od oka smo pri 50k čisto uradno okuženih.
Neuradno po mojem NESTROKOVNEM mnenju smo sedaj na okoli 10-15% prebivalstva, torej med 200k in 300k ljudmi. Še cca. 1-1.5 inkubacijski cikel in bomo na ravni sezonske gripe, ki ima pri teh številka potem naravni padec. Tako da začetek novembra bi moral biti vrh in potem bi moralo začet padat.