Imel sem napisane tri četrtine kolumne o tem, zakaj smo tako neodgovorni; kako smo se s tem vulgarnim liberalizmom izruvali iz krščanskega humusa, iz katerega je zrasel; kako je naš problem zdajle, da je organske, bližnje, sočutne skupnosti nadomestila napredna sociološka "družba". Naš občutek za prav in narobe, ki so ga navdahnili bogovi, je nadomestilo pametovanju smrtnikov o tem, kaj je po črki zakona in ustave in kaj ni.
Tu je vzrok, da nam za druge ljudi ni mar. Da je toliko tistih, ki si pač mislijo, ah, saj meni ne bo nič. Nihče ne bi za člana svoje družine rekel, ah, saj meni ne bo nič, če bo staro mamo pobralo, je pa itak že stara. Družina je skupnost, ki še nekako životari, zato sem jo dal za primer. Druge skupnosti, "communities", smo uničili. Ostala je samo še družba, "society". In na druge člane družbe se požvižgamo. Družbo šofira država. In država ni vsemogočna. Vsaj dokler ni diktatura.