Potem se bo pa dogajalo, da najtežjih pacientov, recimo z rakom v terminalnem stadiju, nihče ne bo hotel zdravit zaradi možnosti tožbe. Tako bo zanje na razpolago le še hospic. Ali pa kakšnih bolj tveganih operacij, ne bo malo bolj zveganih eksperimentalnih tehnik itd. Ker enostavno zavarovalnica tega ne bo plačevala, če pa bo, pa spet zaradi tveganja ne bo zdravnikov, ki bi bili pripravljeni to izvajati.
Kar najbolj v Sloveniji rabimo ta trenutek, je reforma financiranja zdravstva, bolj kot karkoli drugega v zdravstvenem sistemu. Prispevna stopnja je enostavno prenizka, sistem zavarovalnice, ki določa letno kvoto, pa preživet. Ne morejo neki anonimni aparatčiki v pisarnah določati, koliko posegov na leto naj zdravniki opravljajo. Zdravniki bi zdravili, pa jih ta sistem omejuje. Enako je s čakalnimi dobami. Če bi imeli urejen sistem financiranja, tudi čakalnih dob v večini primerov ne bi bilo.
Seveda bi bilo treba malo prevetriti tudi zbornični sistem, ampak to je drugotnega pomena. Za začetek je bistveno financiranje. Lahko bi pa uvedli znotraj zdravniškega ceha diferenciacijo med dobrimi in slabimi zdravniki ter med tistimi, ki delajo in tistimi, ki zabušavajo. Ne moremo pa vse krivde zvračati na medicinsko osebje, ki je marsikje močno preobremenjeno, če so problemi v sami organizacijski strukturi in se v tej piramidi od spodaj ne da ničesar storiti.
