Keith Miles - Finance.si
Migrantska kriza = zmešnjava v EU
Več mesecev trajajoča zmedenost in neodločnost se začenja maščevati EU. Njena zdajšnja neodločnost spominja na neodločnost pri reševanju krize evrskega območja. Najprej se z odločitvami odlaša ali pa so slabo premišljene, potem se Nemčija na podlagi lastnih interesov odloči, kaj hoče, in se pol držav s tem ne strinja, pol pa jih to zgolj sprejme. V katero polovico sodi Slovenija, veste sami.
Zdi se, kot da nič ni plod razumske obravnave. Ena od težav je, da se dejstva ne upoštevajo ali pa se zavračajo.
Poglejmo nekaj primerov.
Prvič, Velika Britanija ima z nezakonitimi priseljenci opravka že več let. Veliko ljudi je že slišalo za nezakonito početje večinoma ekonomskih migrantov v Calaisu. Združeno kraljestvo je zanje brez dvoma privlačno zaradi gospodarskih priložnosti, angleškega jezika in razmeroma odprtega sistema socialnega varstva. Glavni nauk, ki se ga je bilo mogoče naučiti iz tega, je, da je treba zakonite prošnje obravnavati kot najvišjo prednostno vprašanje. Največ težav povzročajo sleparji in tisti, ki želijo želeno doseči z vztrajnimi prošnjami. Te pogosto spodbujajo tihotapci ljudi, ki jim govorijo, da v Veliki Britaniji dobiš brezplačno hišo, brezplačno šolanje, brezplačno zdravstveno varstvo in še »žepnino«.
Skrbno je treba preveriti tudi iskalce azila, saj jih tihotapci pogosto poučijo, naj si izmislijo zgodbo, ki jim bo zaradi dolgoletne politike Združenega kraljestva, da pomaga ljudem v stiski, odprla vrata v državo. Presenetilo vas bo, da sem iz uradnih virov izvedel, da je pred priključitvijo Slovenije k EU sredi devetdesetih let za azil zaprosil tudi neki Slovenec, češ, da je bila Slovenija komunistična država. Rekli so mu, da bo dobil dovoljenje za bivanje, če bo povedal to zgodbo.
Združeno kraljestvo kot cvetoče gospodarstvo potrebuje delavce in v zadnjih desetih letih se je vanj dejansko priselilo 2,5 milijona ljudi. Združeno kraljestvo torej ne nasprotuje priseljevanju, temveč nenadzorovanemu priseljevanju. Britanci želijo imeti nadzor nad svojimi mejami. Nedavno priseljevanje iz EU, ko so v državo prihajali mladi iz Poljske in drugih srednjeevropskih ter pribaltskih držav, je potekalo v glavnem uspešno. Lahko bi pomenilo obremenitev za krajevne šole in bolnišnice. Vendar so bili tisti, ki »potujejo zaradi socialne podpore«, med njimi v manjšini.
Omeniti je treba tudi, da Velika Britanija nameni največ pomoči za begunska taborišča na Bližnjem vzhodu. Prispevala je več denarja kot vsa Evropa skupaj.
Zdi se, da si nemška kanclerka sproti izmišlja usmeritve. Nenadna izjava, da bo Nemčija sprejela vse begunce, se zdaj, kot lahko vidimo, sesuva v prah - z zaprtjem železnice iz Avstrije. Še več, Nemčija se je po tej izjavi odločila, da bi si morala prišleke razdeliti z drugimi državami.
Še en primer, ko Nemčija odloča v imenu vseh. Nejevolja med srednjeevropskimi državami ne preseneča.
Pri kakršnikoli razdelitvi bi, če bi razmišljali logično, morali upoštevati veliko dejavnikov, kot so gostota prebivalstva, BDP, gospodarska moč, kultura, demografija, varnost in to, ali gre za začasni ali stalni azil.
Veliko ljudi ne ve, da je Anglija s 412 ljudmi na kvadratni kilometer najbolj gosto poseljena dežela v Evropi - če ne upoštevamo majhnih otokov in mestnih držav. Če bi prišteli Škotsko in druge dežele Združenega kraljestva, se gostota zmanjša na 256. V Franciji znaša 111, v Španiji 92, v Sloveniji 95, na Hrvaškem 78 in na Irskem 65 ljudi na kvadratni kilometer.
Tu pa je še demografsko vprašanje. Število nemškega prebivalstva naj bi se prihodnjih 35 letih zmanjševalo, prav tako italijanskega, medtem ko naj bi se v Združenem kraljestvu in Franciji povečevalo. Hkrati se bo v Nemčiji poslabšal tudi količnik odvisnosti, tako da naj bi bilo po napovedih starejših od 65 let 33 odstotkov ljudi, v Italiji pa 37 odstotkov. Nemčija in Italija zato potrebujeta kar največ priseljencev, da bosta lahko izplačevali pokojnine starejšim prebivalcem.
Pri vprašanju, kam bi morala biti usmerjena pomoč, je vreden razmislek o statističnem podatku, ki ga je, sklicujoč se na UNHCR, o sirskih beguncih objavil BBC: v Turčiji jih je 1,9 milijona, v Libanonu 1,1 milijona, v Jordaniji 600 tisoč, v Iraku 250 tisoč, v Egiptu 130 tisoč. Britanska politika, da je treba pomoč najprej nameniti taboriščem v teh državah, in se šele potem odločiti, ali je potrebna njihova vnovična selitev, je torej pravilna. Primerjate to zdaj z bogatimi sosedami Sirije v Zalivu, ki so beguncem tesno zaprle svoje meje, in s ponudbo Savdske Arabije, da v Nemčiji zgradi 200 mošej.
Vsa zadeva se meša tudi s čustvenimi odzivi prizadevnih državljanov, ki zbirajo pakete pomoči in odeje. Njihova dobrota je seveda pohvalna, vendar je to eno, zmedena politika EU pa nekaj drugega.
Sicer pa vse skupaj ni neprimerljivo s krizo evrskega območja, kjer se nič ni dobro premislilo in je evrsko območje videti kot »klub za bogatitev Nemčije«, v katerem je sprememba marke v evro po prenizkem tečaju pripeljala do tega, da je nemški trgovinski presežek postal večji od primanjkljajev vseh preostalih članic EU.
Združeno kraljestvo se je izognilo vključitvi v šengensko območje, ker bi imela izguba nadzora nad mejo neugodne posledice, še zlasti ko gre za tihotapljenje mamil in ljudi ter terorizem. Prehod s trdnega nadzora na nikakršnega ni bil smiseln, ker ni predvidel prihodnjih težav. Bolje bi bilo napredovati korak za korakom in se ne nenadoma soočiti s krizo.
Tako zdaj velja pravilo, da je treba migrante registrirati v prvi državi, v katero vstopijo. V nekaterih primerih se je to namerno zanemarilo in so množice migrantov pospešeno spodbujali, da prečkajo Grčijo, Makedonijo in Srbijo do Madžarske. Madžarska, ki je poskušala nadzirati mejo, kot to zahteva šengenski sporazum, in je bila deležna žaljivk zaradi svoje vestnosti, zdaj počne isto in migrante spodbuja, da nadaljujejo pot v Avstrijo in Nemčijo.
Me zmeda v EU preseneča? Seveda ne!
Organizacija, ki 19 let ni sposobna dobiti revizijskega potrdila za svoje račune in katere osebje ima pretirane plače ter pretirano veliko sredstev za reprezentanco, ni primerna za usklajevanje usmeritev. Sicer pa svoje vloge tako ali tako ne vidi v usklajevanju, temveč v vladanju, in to kljub dvomom o njeni demokratični verodostojnosti.
Kaj torej storiti?
Prvič, prave begunce bi morali spodbuditi, da bi ostali v taboriščih, kjer jih lahko ustrezno oskrbijo in vnovič naselijo, kot se je to dogajalo po koncu druge svetovne vojne. Za primerno oskrbo vseh razseljenih oseb in drugih beguncev v Avstriji in Nemčiji je bilo takrat potrebnih več let, vendar je bila ta oskrba, kljub vsem povojnim težavam, dobro organizirana. Poleg tega pa bi preostale države EU morale dati prav toliko pomoči kot ZDA in Velika Britanija, in ne le sedeti križem rok.
In drugič, ločiti bi morali ekonomske migrante od resničnih beguncev in poskrbeti, da se ustrezno prijavijo prek ustaljenih zakonskih postopkov in gredo v države, ki jih potrebujejo.
Teh dveh skupin ne bi smeli mešati med seboj in Nemčija ne bi smela sama določati politike EU.