pa prenesimo ta primer k nam, ko so spet na tapeti pravice, kaj te delodajalec sploh ne sme vprašat, ker se ga kao ne tiče
- ne sme vprašati, kaj dela mama oče in ne vem kdo še vse
- ne sme vprašati koliko imaš otrok in koliko jih še misliš imeti (bolj kot za moške velja za ženske)
- ne sme vprašati, kaj počne partner. je nezaposlen in ali sploh išče ali gre za morebiti mamo, ki je ostala doma po izbiri (ali obratno saj je vseeno) ali je morebiti zaposlen in to predstavlja neko vezanost, sploh v primerih ko gre za službe daleč stran
in potem je jasno, zakaj se še vedno dobijo najboljše službe za šankom, ko predhodno človek kar sam od sebe pove vse te stvari. Malo se spoznaš in tako delodajalec bolj ve kakega človeka bo dobil v službo in delavec kakega delodajalca bo dobil. če nekomu nekaj pri drugemu ni všeč, do neke debate o zaposlovanju sploh ne pride. tukaj pri nas se pa zagovarja sistem, da je treba delodajalce obmetavati z nekimi prošnjami in CVji in da mora biti "strogo profesionalen odnos" kar pomeni, da nikogar nič ne briga o nikomer, kar ne zadeva delovnega procesa v najožjem smislu in potem se delavci, ki hočejo ta odnos zgražajo, da jih imajo delodajalci za robote in da so neživljenjski in popolnoma ignorantski za njihove probleme. Prej ga ni smelo zanimati, če sploh ima otroke in zakaj začudenje, če ga zdaj ne zanima, da mora hodit na fizioterpijo ali logopedu, za kar ne dobi bolniške, dopusta je pa samo toliko kot ga je. stisniti in prdniti naenkrat se ne da.
mi, ne vem zakaj, pa hočemo v to smer, da razčlovečimo in zrobotiziramo vsak odnos.
