Mislim, da je prispevek v Tedniku slaba a mogoče vseeno objektivna reklama za šolanje na domu. Mulca, ki pri sedmih letih programira igrico, za mamico programerko...hmmmm...Če bi bil glede na povedano, ustrezno usmerjan, bi model zdaj o svoji prihodnjosti fluently klepetal na Caltech-u, MIT-ju. No, je pa na obisku v raziskovalnem raketnem laboratoriju (karkoli že to pomeni).
Sem napisal, da bodo zblojeni starši otroka zafurali ne glede na to kje se šola.
Maj rad zlaga kocke. Ok, lahko da ustvarja prave kreacije, lahko da zbira in kompletira stare set-e, tukaj se vrti tudi dosti denarja (look into it). Če je topogledno ustvarjalen, zakaj ne bi mogel postati designer za "lego" kocke. Bolj kot patent, bi mene skrbelo, če to delo morda že opravljajo algoritmi, Maj pa bo tako samo vpisoval ključne besede, iz lego kompajlerja pa bo prišel sestavljen model. Če pa model po navodilih sestavlja sete iz mullerja, so pa tastari spet fail-ali pri usmerjanju in stiku z realiteto in to nikakor ni fer.
Ampak za vse primere velja, da morajo biti starši pošlihtani (sami s seboj). Osebnostna rast, pucanje vseh zadev, ki jih vlečejo v odnos, v starševstvo,...in takih ljudi, ki se pravi čas odločijo reševati svoje probleme, je na splošno zelo malo. Zato je sistem šolanja (na domu ali v šoli) enako dober, kot so dobri tisti, ki ga vodijo in so zanj odgovorni + omejitve sistema.
Gita je svetla točka prispevka, me zanima njena raziskava. Juhant pa pač v svoji mantri trobezlja, da mora otrok pač požreti tut če ne razume za kaj se gre...ja, meje absolutno, krivic pa ne.
Sistemi, kjer so kultura odnosov, pravičnost, spodbujanje ustvarjalnosti, itd. enako oz. bolj pomembne, kot kurikulum, niso moje mnenje ampak dejansko obstajajo. Pri nas je ponudba slaba, nekaj sem že omenjal. V tujini (Švica, Nizozemska, UK,...) je tega več. Najdlje gredo pa Finci, ki dejansko spreminjajo šolski sistem. Zakaj? Ker je v teh okoljih zavedanje in fokus povsem drugačen kot pri nas. Pogoji so boljši itd.