Jaz sem tudi enih par mesecev bil službeno v eni evropski prestolnici. Na koncu sem se vozil z vlakom (pa postaj), prestopil potem na tramvaj (lahko bi šel tudi z podzemno, pa mi je bil vlak ljubši). Vse skupaj je trajalo 25 min (15 min vlak + 10 min tramvaj). Enkrat sem se spozabil in šel z avtom (porabil ~ 40 min, predvsem pa veliko živcev - parking ni bil problem, ker bi samo rekel in bi mi odprli rampo za goste).
Na vlaku/tramvaju sem pa samo sedel, malo pobrskal ne telefonu, ali pa razgledoval naokoli, prišel zrelaksiran.
Niti na pamet mi prišlo, da bi hodil v rush hour z avtom naokoli.
Dostopnost, frekvenca voženj, smiselne povezave - vse to so kriteriji po katerih se ljudi spravi na mestni promet.
Nič od tega ni videti pri nas, še največ je videti nekega moraliziranja, kaj vse si (slabega), če greš z lastnim prevoznim sredstvom.
Se je pa potrebno zavedati, da ta naša razpršenost, na katero s(m)o ponosni ima tudi svoje posledice.
To je pa problem odsotnosti razumevanje tematike tako v širino, kot tudi globino problematike odločevalcev samih, kot tudi deležnikov v odločanju (razne civilne iniciative, itd).
PS: tudi pri nas ne hodim v službo (sam) s svojim avtom, ali sem sopotnik ali pa kako drugače, pa mi ne pade na pamet, da bi moraliziral ljudem, ki objektivno nimajo nobene možnosti realne uporabe javnega prevoza zakaj gredo sami z avtom v službo.