seb 123 iz rtvslo!
Bil na tekmi, in vse skupaj je delovalo zelo neprepričljivo.
1. Stadion
Stadion je sicer lep, žal pa ni akustičen. Zvok »ne bobni« in »ne potuje« z ene strani na drugo, tako kot na pravih stadionih. V bistvu slišiš samo tiste, ki so v tvoji neposredni bližini. No, če je notranjost stadiona lepa, je okolica katastrofa: kupi neobdelanega betona, zaprto parkirišče in koruzna njiva z velikimi zaplatami plevela pred glavno ploščadjo.
2. Navijači
O pravih navijačih, z izjemo parih skupin, žal sploh ne moremo govoriti. Bolje, da uporabljamo izraz gledalci. Šele v času igranja obeh himen in še pet minut po začetku tekme se je stadion sploh kolikor-toliko napolnil. Ne razumem, kako lahko zamudiš igranje državne himne zato, ker zunaj stadiona piješ pivo!? Sicer pa kakšnih tisoč Švicarjev vseh 90 minut trikrat glasnejših od vseh slovenskih navijačev skupaj.
3. Barva dresov reprezentantov
Nesposobni Čeferin in ostali športni funkcionarji se iz nas delajo norca, ali pa v resnici ne razumejo za kaj se gre v športu. Potem, ko so pred dvema letoma najavili zamenjavo zelenih dresov z modrimi – in smo vsi pričakovali, da se bomo končno na stadionu lahko pojavili s šali, dresi in drugimi rekviziti v barvah zastave –, so drese spremenili v sinje modre (!?), pri čemer so za domače drese izbrali celo bele. In kaj sem videl na stadionu? Pred mano družina z zeleno-sinjemodrimi dresi z olimpijskih iger, levo od mene navijač s klobukom v barvah zastave, nekje v daljavi tri svetlozelene lasulje in za mano eden s temno zelenim dresom, torej s takim, kot so ga včasih nosili košarkarji. Vsi ostali pa v »civilkah«. Ko si pogledal Švicarje, pa vsi kot eden v rdečih dresih, torej v barvi, ki je povsem identična barvi njihove zastave. Verjemite, že to, da bi na stadionu igralci in navijači delovali prepoznavno – v naših nacionalnih barvah, bi iz tekme naredilo dogodek, tistim Švicarjem, ki so nas povsem preglasili, pa vlilo malo strahu v kosti. Poanta: Ker se nesposobni športni funkcionarji še 20 let po osamosvojitvi ne morejo zmeniti, kaj so barve naše nacionalne identitete, nujno potrebujemo zakon, ki bo barve dresov državnih reprezentanc enostavno predpisal.
4. Selektor
Fajn ga biksa. Vsi smo pričakovali neko novo svežino, on pa vztraja z Jasminom Handanovičem, Jokičem, Radosavljevičem, Kirmom, Dedičem …, da ne naštevam naprej. Ne vem, kaj so cel teden trenirali, ampak fantje niso sestavili ene same prave akcije. Da ne govorim, da so si Švicarji pri 2 : 0 uspeli izmenjati skoraj sto podaj ne da bi se naši sploh dotaknili žoge. Če ne drugega, bi morali pokazati vsaj borbenost, pa je niso. Žalostno.
5. Igralci
J. Handanovič: Ima tak refleks kot kakšen rekreacijski golman. Golman s povprečno dobrim refleksom bi prvi gol zanesljivo branil.
Brečko: Za naše razmere še ok, ampak daleč od bočnega igralca, ki bi bil sposoben »zalagati« Matavža s pravimi predložki.
Šuler: V naši ligi je kar nekaj Šulerjev.
Cesar: Ok, ampak a mu selektor ne zna zagroziti, da bo takoj zamenjan, ko bo naslednjič nekontrolirano nabijal žoge proti napadalcem.
Jokič: Do danes še nisem pogruntal, kdo in zakaj toliko forsira tega fanta.
Radosavljevič: Že zdavnaj bi moral biti zgodovina.
Bačinovič: Zadnji vezni? Kolikokrat se je na tej tekmi sploh dotaknil žoge?
Birsa: On je kao veliki talent. Mogoče, ampak razen gola proti Ameriki na SP se ne spomnim, da bi kadarkoli kaj pametnega odigral za reprezentanco.
Dedič: Slave, ne se hecat.
Kirm: Fant ne zna kaj posebej igrati nogometa, ampak je vsaj borec. Žal pa za reprezentanco, niti slovensko, to ne more biti dovolj.
Matavž: On bi bil lahko uspešen, če bi imeli krilne igralce, ki bi ga znali poiskati z dobrim predložkom. Problem je, da trenutno v reprezentanci takih ni.
Iličič in Ljubijankič: popestrila igro, vendar tudi ona dva brez presežka.
6. Kako naprej?
Nov predsednik zveze, nov selektor, pomladitev selekcije, tekme v Maribor, novi plavi dresi, z dodatkom bele in rdeče – vse v barvah zastave (kot hokejisti!) in slovenski grb na drese namesto v vseh pogledih katastrofalnega znaka nogometne zveze!
