Sam razumem sladkorno kot je tu pojasnjeno:
Sladkorna bolezen tipa 1 nastane zaradi uničenja beta celic v trebušni slinavki, ki preneha izločati hormon insulin. Brez insulina glukoza ne more prehajati iz krvnega obtoka v celice in celice ostanejo brez vira energije. Ker organizem ne more izrabljati glukoze, mora črpati lastne zaloge maščobe, kar vodi v hujšanje kljub večjemu uživanju hrane in pijač. V celicah pa nastajajo strupene snovi (aceton), zaradi česar lahko pride do kome ali smrti. Nujna je takojšnja zdravniška obravnava in trajno zdravljenje z insulinom. Večina bolnikov zboli do 30. leta starosti.
Sladkorna bolezen tipa 2 je najpogostejša oblika (ima jo približno 90 odstotkov vseh sladkornih bolnikov) in se navadno pojavlja pri starejših osebah (po 45. letu) zaradi neustreznega življenjskega sloga (velikokrat s prekomerno telesno težo) in genetskih sprememb, ki vplivajo na spremenjeno izločanje insulina. Pravzaprav gre za prizadeto sposobnost beta celic trebušne slinavke, ki proizvajajo insulin in / ali povečano odpornost na njegovo delovanje v nekaterih tkivih (predvsem v mišicah) ter čezmerno nastajanje glukoze v jetrih. Ta oblika se razvija počasi in se pogosto pojavlja skupaj z drugimi motnjami v presnovi maščob in povišanim arterijskim tlakom. Bolniki prvih nekaj let praviloma nimajo težav. Šele po več letih se krvni sladkor toliko zviša, da povzroča žejo, pogosto in obilno odvajanje vode ter hujšanje, kar bolnike privede k zdravniku.
Nosečnostna sladkorna bolezen (gestacijski diabetes) je pogostejša pri nosečnicah s čezmerno telesno težo in pri tistih s sladkorno boleznijo v družini. Navadno je začasna, izgine po porodu, a se lahko pri naslednjih nosečnostih ali pozneje v življenju ponovi. Če vzdrževanje primerne telesne teže, zdrava prehrana in redna telesna dejavnost ne zadostuje in so vrednosti glukoze v krvi še vedno previsoke, se zdravnik odloči za insulinsko zdravljenje.