Če bi bil ti vsaj malo pošten predvsem do sebe, bi se moral že davno ugasnit.
Kaj pa jst počnem s svojim lajfom je pa moja stvar. Od kje ti ideja, da levičarji nič ne delajo? Glede na to, kolikor vas je malo desničarjev, ki delate za vse levičarje, bi se sistem že zdavnaj sesul sam vase. Ampak v kleti tvoje zidanice je vse tako lepo.
[Spominjamo se] Partizanski umori družin in žensk spomladi 1942
21. 5. 2023, 14:49
0
Facebook Twitter
25. maja 1942 so partizani umorili tri člane družine Černe v Gozd-Reki pri Prežganju: očeta Franca ter hčerki Alojzijo in Jožefo. Ranjena je bila tudi hčerka Tončka, vendar je preživela. Vir: arhiv I. Ž.
Zaradi popolnih ignorantov resnice ter nasilja s partizansko mitologijo tipa repeti in premki v vrsti nadaljevanj navajam osnovne podatke o ženskah, ki so jih sistematično ubijali komunistični partizani leta 1942. Mitologija repetov in golobovih premkov je ogabna in primitivna – kot je bilo nasilje partizanov.
10.aprila 1942 so partizani “leteče udarne patrulje” Tomšičeve brigade, ki jo je vodil Jože Kamnikar – Arti, umorili zakonca Staneta in
Katarino Trontelj z Rudnika pri Ljubljani (Trontelj je bil bivši orožnik). Skupaj z Jožetom Golijem so ju odgnali na Mačkovec, kjer so jih umorili (tako piše Franci Strle v knjigi
Tomšičeva brigada, prvi del, str. 252–253). Po ustnih virih, pridobljenih ob postavitvi farnih spominskih plošč na Rudniku, pa so domačini zjutraj našli zakonca Trontelj ubita nedaleč od hiše. Jožeta Golia pa so odgnali 9. septembra 1942, njegovo truplo pa po desetih dneh našli v gozdu Klen pod Molnikom popolnoma polomljeno. Vir: Ivo Žajdela,
Zasuta usta, Ljubljana 1996, str. 221.
Umor Milke Habič
10. aprila 1942 so vosovci na cesti v Zvezni ulici nedaleč od doma ustrelili
Uršulo Zupančič (1896) iz Koroščeve ulice 8 v Zeleni jami v Ljubljani in njenega sina delavca Antona Zupančiča (1921). Vir: ZAL, LJU 630, Komunalno podjetje Žale, šk. 227, sprejemni pogrebni list št. 521, 522; Damjan Hančič,
Revolucionarno nasilje v Ljubljani 1941–1945, Ljubljana 2015, str. 84, 97.
Milko Habič (1922) iz Zadvora pri Sostrem pri Ljubljani je 10. aprila 1942 ustrelil komunistični terenec. Pripeljal se je z motorjem in jo ustrelil na domačem dvorišču. Vir: Ivo Žajdela,
Zasuta usta, Ljubljana 1996, str. 221.
Umor družine Uhernik
15. aprila 1942 so partizani na Mirni postrelili Uhernikovo družino. Ta je bila doma iz Migolske Gore. Oče je družino preživljal z nedeljskim prodajanjem lecta na stojnici (bil naj bi tudi ribiški čuvaj). Terenci so ga obtožili, da izdaja Italijanom. Prvič so jih partizani skušali ubiti pozno ponoči v začetku aprila. Uhernikovi so stanovali v majhni dvoriščni sobici (hišo so kasneje podrli, tam pa je bila v 90. letih destilacija Dane). Partizani so streljali skozi vrata, vendar niso nikogar zadeli. Hčerka se je skrila v luknjo pod štedilnikom, starši pa so preživeli verjetno zato, ker so ležali na tleh in jih krogle niso dosegle. Zaradi tega so se preselili v sobico v prvem nadstropju Koračinove hiše, ki stoji v samem središču Mirne pod cerkvijo. Drugi poskus, 15. aprila, je morilcem uspel. Spet so streljali skozi zaprta vrata. Tokrat so smrtno zadeli vse tri člane družine: očeta Alojza (1897), mater
Amalijo Uhernik (rojeno Turk leta 1907) in hčerko
Amalijo (1927). Vir. Ivo Žajdela,
Zasuta usta, Ljubljana 1996, str. 107.
Umorili tudi dveletno hčerko
17. aprila 1942 so partizani v bajtici vrh klanca v Zabočevem pri Borovnici vpričo šestih otrok ubili očeta Jožeta (1900) in mater
Ivano Mihelčič (1897), ki je bila noseča. Vir: Ivo Žajdela,
Zasuta usta, Ljubljana, 1996, str. 213; Janko Maček,
Borovnica 1942 – začetek državljanske vojne,
Zaveza, številka 11, december 1993.
17. aprila 1942 so partizani na Podutiški cesti 51 v Ljubljani (med Kosezami in Podutikom) ubili tri člane družine slovenskih priseljencev z Goriške: Lenarta Čuka (1900), njegovo ženo
Evgenijo Čuk, roj. Kuštrin (1904), in komaj dveletno hčerko
Ivanko Čuk (Vando, 1940). Lenart in Evgenija sta bila ubita ponoči v domači hiši, hčerka Vanda pa je za posledicami ran umrla zjutraj ob 6.30 uri v ljubljanski bolnišnici. Vir. ZAL, LJU 630, Komunalno podjetje Žale, šk. 227, sprejemni pogrebni list št. 550, 551, 552; Damjan Hančič,
Revolucionarno nasilje v Ljubljani 1941–1945, Ljubljana 2015, str. 84, 97.
Umorili so mamo in hčerko
18. aprila 1942 so partizani “leteče udarne patrulje” Tomšičeve brigade v Lanišču pri Škofljici umorili mamo
Rozo Rupnik (1889) in hčerko
Maro Rupnik (1919), p. d. Klemenovi. Vir: Franci Strle,
Tomšičeva brigada, prvi del, str. 254; P. Tomažič,
Z druge strani, Škofljica 2015, str. 71 –72; FSP, 2. del, 2000, str. 123.
18. aprila 1942 so partizani ustrelili
Amalijo Planinšek, služkinjo pri Mihaelu Križmanu v Primštalu pri Trebnjem. Vir: Ivo Žajdela,
Šentrupert med revolucijo, Ljubljana 2014, str. 7.
Ponoči 22. aprila 1942 so partizani prišli v hišo Jakopinovih v Ponovi vasi pri Grosupljem (zaselek Benata). Očeta Jožeta, starega 44 let (1898), so s sekiro umorili že na hišnih vratih. Ženo
Marjeto Jakopin (1905), ki je bila v visoki nosečnosti, in štiri otroke, hčerko
Anico, staro sedemnajst let (1925), sina Vinka (Venclja), starega enajst let (1931) in sina Štefana, starega šest let (1936), so umorili na posteljah. Vir:
Zaveza, št. 80. marec 2011, str. 36–37;
Farne spominske plošče, 1. knjiga, Ljubljana 1995, str. 202.
Umorili so tri sestre Skopec
27. aprila 1942 so partizani v Dolšcah pri Kostanjevici na Krki ugrabili zakonca Trost, Josipa (Riharda), rojenega leta 1873 v Trstu (Via Corona) in ženo
Marijo Trost (rojeno Jereb leta 1885). Moža so privezali za noge na bukev in pod njim kurili v glavo. Vir:
Ne pozabimo jih, Kostanjevica na Krki, 1993, str. 24; Ivo Žajdela,
Zasuta usta, Ljubljana 1996, str. 204.
V Bizoviku pri Ljubljani so partizani najprej umorili
Ivanko Hribar (1923), 28. aprila 1942. Vir: Ivo Žajdela,
Zasuta usta, Ljubljana 1996, str. 219.
27. aprila 1942 so partizani na domu v Stranski vasi pri Dobrovi ugrabili tri sestre
Skopec in jih umorili blizu svojega taborišča na Ključu:
Marijo (1920),
Ivanko (1923) in
Francko (1924). Njihov “grob” je le dvajset metrov pod nekdanjim partizanskim taboriščem na Ključu. Partizani so ponje prišli zvečer 27. aprila 1942, naslednji dan pa so jih v taborišču ustrelili. Njihova “krivda” je bila taka, kot je bila “krivda” večine žrtev komunistične revolucije takrat: “sodelovale so z okupatorjem”. Da bi bila tragedija Skopčeve družine še večja, so leta 1945 ustrelili še brata, verjetno nekje pri Hrastniku. Vir: Ivo Žajdela,
Zasuta usta, Ljubljana 1996, str. 215.
Umor družine Zavodnik
Na velikonočni petek aprila 1942 so partizani umorili
Marijo Peternelj (rojena Kokalj leta 1878) iz Gorenje vasi. Ustrelili so jo na poti, ko je šla s košem na ramah na delo na Žirovski Vrh delat h kmetu Zalešcu. Ko je naslednji dan prišel sin Alojz Kokalj (1901, kot finomehanik je živel v Škofji Loki in je redko prihajal domov) kropit mater, so ga partizani ustrelili iz zasede (iz drvarnice) prav na pragu, ko je hotel odpreti vrata. Vir: Ivo Žajdela,
Zasuta usta, Ljubljana 1996, str. 229.
6. maja 1942 so partizani ugrabili Zavodnikovo družino z Bistrice pri Mokronogu. Očeta Antona (1884), mater
Terezijo Zavodnik (1880) in hčer
Jožefo (1911) so ubili nekje v gozdu proti Trebelnemu (domnevno v Blatnem klancu za Debencem). Sin Anton je ušel naravnost izpred morilskega noža. Žrtvam so namreč prerezali vratove. 10. maja so jih pokopali na šentruperškem pokopališču. Vir: Ivo Žajdela,
Zasuta usta, Ljubljana 1996, str. 107.
Frančiška Mravlje
6. maja 1942 ponoči so partizani prišli v Podklanec pri Žireh in z doma odgnali 24-letno
Frančiško Mravlje (1923). Nedaleč od doma so jo ustrelili in pustili ležati na cesti. Vir: Janko Maček,
Rovte v viharju vojne in revolucije, Ljubljana, 2003, str. 22.
6. maja 1942 so partizani v Velikem Kalu pri Mirni Peči ugrabili
Frančiško Dremelj (1909), mater dveh otrok, in jo umorili v Šentjurski gori. Vir: Anton Pust,
Da bi se jih spominjali, Mirna Peč 1999, str. 116.
8. maja 1942 so na Padežu pri Pokojišču nad Borovnico ubili dva člana družine Hvala, Rafaela (53 let, 1889) in ženo
Jožefo Hvala (47 let, 1895), ki sta se preživljala z oglarstvom. Vir: Ivo Žajdela,
Zasuta usta, Ljubljana, 1996, str. 213;
Črne bukve, str. 143; ; Janko Maček,
Borovnica 1942 – začetek državljanske vojne,
Zaveza, številka 11, december 1993.