zanimiva je ta pot ljubezni.
spoznaš osebo, ki te na začetku pritegne, s katero se odlično razumeš, s katero, ko pomisliš na njo, začutiš tiste metuljčke v trebuhu
... se počutiš eno... in seveda, s katero se prej nisi poznal, pa tudi če si se, zaradi česar je vse skupaj še bolj zanimivo - brez katere kar naenkrat ne moreš več živeti. enostavno nisi več to ...
preživljata skupne trenutke, skupne dni, skupaj osebno rasteta. srečna sta.
potem pa ... pridejo (ne vedno, nekateri so skupaj ... za vedno) nesoglasja. enemu ni všeč to, drugemu to. pridejo prepiri. začneš se oddaljevati. a še vseeno si s to osebo, še vedno ne moreš živeti brez nje, brez nje preprosto nisi ista oseba.
nato se vse skupaj konča. na pobudo ene ali druge strani. ali skupno pobudo. prihaja do mnogih postprepirov, "zakaj, čemu, kako in kaj" ... a ko potegneš črto ... še vseeno ne moreš brez te osebe.
preden to osebo poznaš, živiš krasno življenje, nič ti ne manjka - vsi okoli tebe te imajo radi točno takega, kot si. potem pride ljubezen. in vse obrne na glavo. in ko ljubezen odide - sploh ne znaš več živet, kot si živel prej. kar naenkrat življenje, katero si živel pred tem, ni dovolj ... čemu?
poleg tega - kje je tista točka, ko dve poti ljubezni postaneta eno, in peljeta k skupnemu cilju? k življenu v dvoje? do konca?
pa še tale misel, ki se mi je utrnila med končevanjem ene izmed mojih poti ljubezni ... prav za vsakega se na tem svetu nahaja oseba, ki ti je namenjena. a kaj, ko ni nujno, da si ti namenjen njej ...
spoznaš osebo, ki te na začetku pritegne, s katero se odlično razumeš, s katero, ko pomisliš na njo, začutiš tiste metuljčke v trebuhu
preživljata skupne trenutke, skupne dni, skupaj osebno rasteta. srečna sta.
potem pa ... pridejo (ne vedno, nekateri so skupaj ... za vedno) nesoglasja. enemu ni všeč to, drugemu to. pridejo prepiri. začneš se oddaljevati. a še vseeno si s to osebo, še vedno ne moreš živeti brez nje, brez nje preprosto nisi ista oseba.
nato se vse skupaj konča. na pobudo ene ali druge strani. ali skupno pobudo. prihaja do mnogih postprepirov, "zakaj, čemu, kako in kaj" ... a ko potegneš črto ... še vseeno ne moreš brez te osebe.
preden to osebo poznaš, živiš krasno življenje, nič ti ne manjka - vsi okoli tebe te imajo radi točno takega, kot si. potem pride ljubezen. in vse obrne na glavo. in ko ljubezen odide - sploh ne znaš več živet, kot si živel prej. kar naenkrat življenje, katero si živel pred tem, ni dovolj ... čemu?
poleg tega - kje je tista točka, ko dve poti ljubezni postaneta eno, in peljeta k skupnemu cilju? k življenu v dvoje? do konca?
pa še tale misel, ki se mi je utrnila med končevanjem ene izmed mojih poti ljubezni ... prav za vsakega se na tem svetu nahaja oseba, ki ti je namenjena. a kaj, ko ni nujno, da si ti namenjen njej ...