zanimivo je, kako nekateri vlečete niti z nečim, o čemer sploh ni govora v tej temi.
govor je namreč o tem, kako zna ljubezen spreminjati stvari, kako zna ljubezen tudi zamegliti um. ne o tem, kako gredo moje veze - kar sem imel o svojih vezah za napisati, sem imel, in lahko rečem, da sem bil pač takrat mlad in neumen, zdaj sem pač starejši in prfooknjen (
), a vseeno izkušenejši.
bom kar iz ene druge teme naredil copy/paste, ker mislim, da je tole relevantno tudi za to temo:
po celem letu, ko sem imel ženske več ali manj pod kontrolo, oz. čustva, se mi je naredilo, da me je ena spet zvrtela in sem potegnil kratko. nato je sledilo spet obdobje, ko sem imel vse pod kontrolo, potem pa spet, enako...
ampak, ti bom tako rekel - vsakič, ko sem imel vse pod kotrolo, sem se imel tako tako, ko me je odbilo, ko mi je dobesedno vso dogajanje popolnoma zmešalo glavo in kasneje še jajca, je bilo pa res ... UUAAAUU!!! je pa res, da ima ta zadeva stranske učinke ... potencialno bolečino na koncu...
ampak - več možnosti imaš uživati srečo v življenju, ko te odbije, kot pa, ko se kontroliraš in po domače držiš nazaj...
in tu bi se popolnoma strinjal s citatom prelestne Mitzy.
ne glede na to, kam vodi pot ljubezni, je vse skupaj en velik riziko, veliko medsebojnega spoštovanja in veliko prilagajanja ... šele ko dosežeš vse to, mislim, da lahko govoriš o tisti pravi ljubezni.
zase lahko rečem, da je z eno od žensk v dveh letih nisem doživel, medtem, ko sem jo spet z drugo doživel po parih dneh... ampak, potem je tudi odvisno od združevanja dveh poti ljubezni v eno ... tukaj se pa spet lahko zatakne...
mater, sem zafilozofiral...
ampak - point je:
LJUBEZEN TE MORA DOBESEDNO ODBIT!
