Za odvetnike je to povsem nov izziv. Nekako smo navajeni, da je pravni okvir predpisov tisti, znotraj katerega smo dolžni svojim strankam zagotoviti najboljšo storitev. Zdaj pa smo postavljeni v položaj, v katerem moramo v korist svojih strank najprej podvomiti o samih predpisih. Pri odlokih, ki se navezujejo na Zakon o nalezljivih boleznih (ZNB), je bilo na začetku vladanja z odloki tako treba preverjati, ali je bil odlok sploh objavljen na ustrezen način, po odločitvi Ustavnega sodišča, ali se opira na del ZNB, ki je že bil spoznan za neustavnega, ali ureja materijo (poseg v človekove pravice), ki bi jo smel urejati samo zakon. Pa vsi dvomi o ZNB (in z njim povezanih odlokih) še zdaleč niso rešeni. Do zdaj se na primer nismo lotili vprašanja, ali 39. člen ZNB, kakršen pač je, sploh omogoča omejevanje ponujanja storitev, saj četrti odstavek govori o omejevanju prometa posameznih vrst blaga in izdelkov – nič pa o storitvah.
Nepremišljenost pri sprejemanju odlokov in, bojim se, zavestno ignoriranje ustavne skladnosti ter hierarhije predpisov prav silita v razmislek: zakaj? Gre za nesposobnost, oblastniško aroganco ali premišljen načrt?