Citat:
Preplašeni namesto previdni!
V lanskem letu so slovenske ceste po uradnih podatkih zahtevale 141 smrtnih žrtev – tri več kot v letu 2010. Namesto, da bi bilo žrtev manj, jih je več – in to v letu, ko so začeli veljati novi prometni zakoni, ki so uvedli še bolj drastične kazni za alkoholizirane in drogirane udeležence v prometu, prehitro vožnjo, omogočajo pa tudi izredno hitro zaplembo vozil – da o visokih kaznih za dokaj blage kršitve prometnih pravil sploh ne govorimo. Povrh vsega pa so v mnogih okoljih z novo postavljeno prometno signalizacijo bistveno zmanjšali dovoljeno hitrost, a očitno ne toliko zaradi izboljšanja prometne varnosti kot zaradi lažjega in dražjega kaznovanja, kar pomaga krpati luknjo v marsikaterem občinskem proračunu. Namesto, da bi vse to pripomoglo k večji prometni varnosti in manjšemu številu žrtev v prometnih nesrečah, se je zgodilo prav nasprotno. Vozniki motornih vozil in drugi udeleženci v prometu očitno ob novih predpisih niso postali bolj previdni, temveč predvsem bolj preplašeni, saj se na ceste podajo v nenehnem strahu, kdaj ga bodo polomili in bodo morali zato drago seči v denarnico. Namesto, da bi opazovali dogajanje v prometu, neprestano gledajo na merilnik hitrosti in se tresejo v strahu pred kaznijo.
Nad številom žrtev prometnih nesreč v lanskem letu bi se morali najprej zamisliti poslanci prejšnjega sklica Državnega zbora, ki so sprejeli nove prometne zakone, ki očitno niso izpolnili temeljnega poslanstva, s katerim so jih pospremili na pot: večjo prometno varnostjo. Še bolj pa bi se morali zamisliti pripravljalci zakona, ki so s svojo strokovno podkovanostjo utemeljevali, da je to edini način za zmanjšanje števila žrtev v prometnih nesrečah. Dejstva kažejo, da so močno brcnili v temo. Bo prav zanimivo videti, s čim vse bodo utemeljevali neizpodbitne številke o žrtvah prometnih nesreč, prepričan pa sem, da ne bodo priznali svojih napak. Tako kot jih ne priznajo niti načrtovalci slovenskih cest, ki marsikdaj eksperimentirajo s prepričanjem, da se morajo vozniki in drugi udeleženci v prometu prilagoditi njihovim rešitvam, pa naj bodo še tako neposrečene – da ne uporabim kakšnega hujšega izraza. Številne zelo raznolike zasnove krožnih križišč najbolje kažejo samovoljo načrtovalcev in tistih, ki omogočajo izvedbo njihovih načrtov.
Konec lanskega leta je agencija za varnost prometa, v kateri se je utopil tudi nekdanji republiški svet za preventivo in vzgojo v cestnem prometu, pripravila praznovanje 40-letnice prometne preventive v Sloveniji. To je bila tudi priložnost za obuditev spominov, kako krvave so bile slovenske ceste v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko se je število smrtnih žrtev v letu povzpelo tudi čez številko 700 – pa je bilo manj vozil in manj prometa. S tega zornega kota je lansko število mrtvih na slovenskih cestah vsekakor majhno. A bi bilo napačno vse zasluge za zmanjšanje žrtev na cestah pripisati samo vlogi države in njenih organov ter izboljšanju cest, temveč je treba upoštevati tudi bistveno izboljšanje varnostne zasnove vozil in vse širšo uporabo varnostnih naprav: nekatere (ABS, ESC) so že postale obvezni del serijske opreme, za nekatere druge sem prepričan, da se bodo zaradi svoje učinkovitosti tudi uveljavile v večini avtomobilov. Prav tako pa ne gre spregledati, da so pomemben delež pri vzpostavljanju večje prometne varnosti imele tudi organizacije civilne družbe – med njimi tudi vloge Avto-moto zveze Slovenije, pa čeprav bi to nekateri še kako radi storili.
France Kmetič, glavni in odgovorni urednik Motorevije
http://www.motorevija.si/l2.asp?L1_ID=32
