Uvoziti bi morali dva milijona ljudi
Če bi hoteli imeti tri zaposlene na enega upokojenca (takšno razmerje je bilo leta 1984), bi morali najprej zaposliti 120 tisoč brezposelnih, potem pa uvoziti še 917 tisoč za delo sposobnih in jim dati službo. Letna rast števila upokojencev je dva odstotka, to pa pomeni, da se mora število zaposlenih vsako leto povečati za 37 tisoč; 37 tisoč prebivalcev ima denimo Celje.
Če bi hoteli imeti 5,2 zaposlena na enega upokojenca - to je namreč razmerje, ki so ga imele ZDA leta 1960 - bi morali uvoziti 2,26 milijona ljudi in še najti delo za naših 120 tisoč brezposelnih.
Seveda je to bolj podobno Loganovemu begu kot realnosti. Prvič zato, ker je to infrastrukturno, civilizacijsko, socialno, ideloško, religiozno, hvala bogu, nemogoče. In bi bilo nevarno. Številke so samo zato, da vidite, da je razprava o 200 ali 300 priseljencih, ki bi jih sprejeli, in kaj domnevno zmoremo sprejeti, enaka pravljica. Potrebujemo veliko več kot 300 imigrantov in seveda veliko manj kot dva milijona. Predvsem pa potrebujemo pametne, sposobne, podjetniške, inovativne priseljence.
Brez priseljencev ni denarja
Že prej smo omenili, da starejše prebivalstvo pomeni manj inovativnosti in manj podjetništva. To ima še druge posledice. S staranjem prebivalstva upadejo cene nepremičnin. V nepremičninah je pomemben del premoženja Slovencev. S staranjem prebivalstva upade potreba po novih avtomobilih. Pomemben del industrije in služb ter našega izvoza je vezan na dobave avtomobilski industriji. Starejši se ne premikajo, plačajo lahko le cenejše storitve - bog pomagaj našemu turizmu, skratka, starejši manj trošijo. Cela mantra socialnodemokratske politike in ekonomije pa je več trošenja in manj varčevanja.