Z argumentacijo v tvojem prvem odstavku se ne strinjam popolnoma.
Izhodišče: osebek (ovira - karkoli) leži v temi na tleh (v temnem plašču na temnem asfaltu - razlog načeloma nepomemben), naselje - omejitev 50 km/h, brez cestne razsvetljave, zasenčene luči (pravilno nastavljene na max. 40 m), hitrost dovoljenih 50 km/h - suh asfalt, "povprečen" voznik (povprečen zaradi običajnega 1 sekundnega reakcijskega časa).
Iz zgoraj navedenega izhaja, da je pot ustavljanja (= opravljena pot med reakcijskim časom + zavorna pot => = 14 + 14 ) 28 metrov. To načeloma zadostuje, da se lahko pri 50 km/h ustaviš pred oviro, ki jo opaziš v snopu zasenčenih luči.
Vendar dvomim, da je kdorkoli sposoben razločiti in zaznati na 40 m, da tisto, kar leži pred tabo ni samo senca ali "jama" - ampak oseba na tleh. In potem naenkrat ni več 28 m na razpolago ampak bistveno manj - za vsako sekund namreč 14 m manj - povedano drugače: če "opaziš" nekaj pri 50 km/h na 40 metrih od vozila - in za to potrebuješ 1 sekundo - nato 1 sekundo reakcijskega časa - in potem še 14 m zavorne poti - boš "tisto" kar leži na tleh povozil, saj se boš ustavil šele pri 42 metrih. Če se nisem zmotil boš "tisto" zadel s 18 km/h!
In to je tisto, kar je sodišče v opisanem primeru smatralo, kot "krivdo" - voznik je bil "opozorjen", vendar pa ni prilagodil svoje vožnje in s tem povzročil poškodbe, ki bi jih ob drgačnem ravnanju ne bilo.
Glede argumenactcije v tvoje drugem odstavku s e pa strinjam. Zanimalo bi me le na kakšnih substancah je bil sodnik, ki je spisal takšno razlago.