Zanimiv članek:
http://dne.enaa.com/Foto-TV-vi...tm_campaign=dne
Zakaj je večina tehničnih specifikacij navadno sr*nje
SuperSync, Ultra FastResponse, Hyper Scan, Ultra Bright, MegaPixel Technology ... na takšne in podobne oznake naletimo, ko se odpravimo po nov televizor, monitor, prenosnik, fotoaparat. Malokdo se vpraša, kaj ti izrazi sploh pomenijo. Pa bi se morali. Ker pomenijo natanko nič. Z razstavnih eksponatov, prospektov in škatel se bleščijo le zato, da bi pritegnili kupce. Tisti, ki (mislijo, da) se bolje spoznajo na tehniko, se zato raje poglobijo v številke. A tudi tukaj proizvajalci na veliko zavajajo.
Študija objavljena v publikaciji Journal of Consumer Resarch je pokazala, da kupci "nasedajo" na velike številke. Četudi imajo možnost neposredno preizkusiti in primerjati dva izdelka, se bodo na koncu odločili za tistega z daljšim seznamom specifikacij in večjimi številkami. Ločljivost digitalnih fotoaparatov in kontrastno razmerje pri LCD televizorjih sta tipična primera.
Za takšno stanje kriviti proizvajalce je po svoje celo krivično. Ti zgolj počno to, kar jim zagotavlja, da bodo kupci raje izbrali njihov izdelek in ne konkurenčnega. V prvi vrsti bi se zato morali spremeniti tudi potrošniki. A kaj ko večina rada posluša obljube o "najnovejši formuli, ki opere še bolj belo kot prej" ... ups, "novi tehnologiji zaslona, ki zagotavlja še bolj žive barve". In tako ima vsak nov model televizorja bolj žive in bolj realistične barve. Ter višje kontrastno razmerje. To se je sprva merilo v 4-mestnih številkah, danes pa je televizor "slab", če nima pri kontrastnem razmerju zapisano 7-mestno število.
Upokojeni avdio inženir, glasbenik in producent David Moulton pojasnjuje, kaj se dogaja v zakulisju: "Ko inženirji razvijejo določen izdelek, s številkami izmerijo njegove lastnosti, zmogljivosti. Toda ko rezultati meritev pridejo v marketinški oddelek, številke postanejo sredstvo za opisovanje vrednosti izdelka oziroma prodajni argument."
Najpogostejši marketinški nategi - slika
Kontrastno razmerje
Kontrastno razmerje nam pove, kakšno je razmerje med najtemnejšo črno in najsvetlejšo belo barvo. Realne vrednosti znašajo med 1.500:1 in 2000:1. Vse, kar je več, je eklatanten nateg. Da bi lahko navajali višje številke, so si proizvajalci izmislili pojem dinamičnega kontrastnega razmerja, ki v resnici ne pove prav nič. Zato ne nasedajte številkam kot so 1.000.000:1 ali celo 5.000.000:1, saj o dejanskem kontrastnem razmerju ne povedo nič. Če že primerjate, primerjajte "standardno" kontrastno razmerje, ki je podano v največ štirimestnih številkah.
Barvni prostor (color gamut)
Podatek označuje razpon barv, ki ga lahko prikaže televizor ali računalniški monitor. Proizvajalci običajno navajajo odstotek določenega barvnega prostora (npr. sRGB), ki ga zaslon lahko prikaže. Kar vam bodo zamolčali pa je to, da si kot uporabnik želite imeti na vseh napravah enak barvni prostor. Če fotoaparat shranjuje fotografije v barvnem prostoru sRGB, si boste želeli, da je enak barvni prostor uporabljen tudi pri njihovem prikazu na računalniškem zaslonu. V nasprotnem primeru barve ne bodo takšne, kot bi si želeli.
Pazite tudi na odstotke. Dejstvo, da lahko določen zaslon prikaže 120% nekega barvnega prostora, ne pomaga prav nič, saj zaslon ne more prikazati več barv, kot jih je v samem viru slike.
Odzivni čas
Odzivni čas oziroma latecnca pove, kako (ne)ostra bo slika pri hitrih premikih. Meri se čas, ki ga posamezna točka (piksel) potrebuje od črne do najbolj svetle bele in nazaj do črne barve. V tem primeru govorimo o odzivnem času "rise-and-fall". Toda za gledalca je mnogo pomembnejši podatek o odzivnem času "gray-to-gray", to je času, ki ga posamezna točka potrebuje od temno sive do svetlo sive in nazaj. Resnica je takšna, da je mnogo lažje doseči kratek odzivni čas "rise-and-fall", zato proizvajalci navajajo ta podatek, čeprav o kakovosti slike pri hitrih premikih mnogo več pove odzivni čas "gray-to-gray". Rezultat je, da se lahko zaslon s krajšim odzivnim časom v praksi odreže slabše od zaslona z daljšim odzivnim časom.
Vidni kot
Proizvajalci radi navajajo, da njihova zaslon ponuja (skoraj) 180-stopinjski vidni kot. Ne povedo pa tega, da ta številka prav nič ne pove o vidnem kotu, pri katerem je gledanje še sprejemljivo. Specifikacije za merjenje vidnega kota namreč določajo, da se le-ta konča tam, kjer kontrastno razmerje pade pod 10:1. Da je slika pri tem praktično negledljiva, marketinških oddelkov ne zanima. V realnosti noben televizor ali monitor ne ponuja več kot +/- 45-stopinjskega vidnega kota. Do te vrednosti se kakovost slike še ne izgublja, nato pa kontrastno razmerje močno upade, barve pa so videti sprane.
Najpogostejši marketinški nategi - zvok
Dinamični razpon
Tudi pri zvoku imamo opravka z dinamičnim razponom. Tukaj označuje razmerje med najtišjim in najglasnejšim zvokom, ki ga lahko glasbeni inštrument ali glasbena oprema proizvede. Dinamični razpon je bil pomemben v času analogne snemalne tehnike, kjer je magnetni zapis posnetku neizbežno dodal tudi nekaj šuma. V digitalni tehniki pa je podatek o dinamičnem razponu za običajnega kupca bolj ali manj nepomemben.
Podatek o dinamičnem razponu 120dB ima kaj malo skupnega z realnostjo. V vsakdanjem življenju dosegamo dinamični razpon okrog 60dB. Zaradi zvokov iz okolja je spodnja "meja" zaznavanja zvoka postavljena pri približno 30 decibelih, glasneje od 90 decibelov pa glasbe ne bomo predvajali zaradi sosedov in varovanja lastnih ušes.
Frekvenčni razpon
Ušesa zdravega človeka lahko zaznavajo 10 oktav oziroma zvoke s frekvenco od 20 Hz do 20 kHz. Pri mnogih izdelkih lahko preberemo, da lahko proizvedejo zvok v omenjenem razponu. Kar ne pomeni nič, saj si le redkokdo lahko privošči zvočnike, ki so sposobni predvajati zvok v tolikšnem frekvenčnem razponu.
Na podatek o frekvenčnem razponu se zato ozirajte le pri nakupu zvočnikov in slušalk, pri ostali avdio opremi pa se na ta podatek ne ozirajte. Pa še pri zvočnikih in slušalkah je podatek potrebno vzeti z zrnom soli, sploh če vam želijo prodati računalniške zvočnike z razponom od 20 Hz do 20 kHz.
Moč
Več moči, več "butanja". Tako nekako si podatek o moči razlaga povprečen kupec. Malokdo pa ve, da se poslušanje glasbe večinoma odvija pri nizkih močeh od 1 do 2W. Toda 1.200W zveni tako vabljivo, kajne?
Ko boste naslednjič kupovali ojačevalec, zvočnike ali slušalke, se spomnite na naslednjo (poenostavljeno) enačbo: Dvakrat večja moč prinese le približno 3 decibele glasnejši zvok. Glasnost namreč ne narašča linearno z močjo. Da bi podvojili glasnost boste torej potrebovali kar desetkrat več moči. Razlika med 300W in 1.200W zvočnim sistemom zato v resnici sploh ni tako velika, kot bi najbrž sklepali iz običajnega (linearnega) pojmovanja.
(delno povzeto po Gizmodo)