Citat:
Uporabnik Pepe pravi:
Prevoz na delo je še ena od nebluz našega kompliciranja glede plač. Delodajalca nima kaj brigati, kje je kdo doma.
Ker pa to pač obstaja, seizkoristi v obojestransko korist in se normalni delodajalec in delavec zmenita za zakonsko maksimalno dovoljene stroške prevoza na delo in ustrezno nižji bruto, ker prevoz na delo pač ni obdavčen. Sta pa seveda dva pogoja in sicer že zapisan o normalnosti obeh strani in še da je kje jemati. Torej mora biti bruto višji od minimalne plače.
Ko pa sta poslovna kultura in plača na podnu, pa ni drugega, kot da se pogleda zakon. Mislim, da ni več nujno kriti stroškov prevoza na delo v celoti. Niti minimalnih (mesečna karta) ne.
Nekoč je na tem prostoru država odmirala, delovni ljudje in občani pa so težave reševali preko različnih mehanizmov. Med drugim so se lotili problema odmiranja podeželja. Če bi kdo ta problem želel študirati v živo, naj si ogleda sodobne deregulirane države, sen vsakega poštenega (neo)liberalca, predvsem velemesta in četrti revnih ljudi, ki so brez vsega (ker podeželje nima velike ekonomske nosilnosti) in iščejo svojo priložnost tam, kjer so priložnosti skoncentrirane.
No, samoupravni ljudje so naredili dve stvari.
(1) v vsako (večjo) vas so postavili obrat tovarne. To je bilo ideološko (kmetje so po naravi sumljivi, ker so sicer delavci, a tudi posestniki - danes bi rekli samozaposleni) in družbeno sprejemljivo (delo za vse, na domačem pragu, manj prevozov, ...)
(2) za tiste, ki niso bili spretni v šiviljstvu (Rašica) ali čevljarjenju (Peko, Alpina) so poskrbeli, da jim je družba preko organizacij združenega dela plačala potne stroške in tako poskrbela, da razdalja ni bila (tako) pomembna. Delovni človek je sicer še vedno moral investirati svoj čas, ne pa tudi malice svojega otroka.
Stvar je kar delovala, Slovenija je bila dokaj enakomerno poseljena, največje mesto je ostalo mestece.
No, potem so prišli novi časi, novi ljudje. Nove razmere so zahtevale nove rešitve, a kaj ko nihče nima pregleda nad zadevo. Zato se krpa tukaj, dozida tam...
Npr. prišli so lastniki. Prej so bili lastniki tudi zainteresirani za razvoj Dežele, sedaj so samo za razvoj svojih podjetij (natančneje, svojih denarnic). Prej je bilo smiselno, da korektiv regionalnega razvoja plača tisti, ki noče dela prinesti v vas, kjer je delavec. Danes ni smiselno, da tisti ki filantropsko ponuja delo, plača onemu, kateremu že tako dela uslugo, da ga sploh zaposli. Za Deželo pa lastniku ni mar, ker zanj bo že ok, če ne tu, pa na kakih Otokih.
Skratka, te nebuloze niso padle z neba in niso plod ekonomskega analfabetizma komunistov. Temeljijo pa na predpostavkah, ki ne držijo več.
Možnosti so naslednje: lahko ostane kot je. Lahko sploh ukinemo (tisto o višjih plačah kar pozabite - pa tudi sicer je veliko filozofskih vprašanj, ali je prav, da se kar doda ta denar v maso plač; plus potem bo davek in bodo prispevki) - ljudje se bodo začeli seliti k mestom (ker ne bo vzdržno drugače) in podeželje se bo praznilo - dobro za nekatere, slabo za Deželo. Lahko pa dolžnost skrbi za enakomerni razvoj prenesemo na državo (kar bi bilo logično), ki pa denarja za to nima. Delodajalci bodo imeli več, delavci bodo plačevali višje davke (da se pokrijejo te subvencije), javna uprava pa bo zaradi novih del in nalog zaposlila dodatnih 250 ljudi.
We're so doomed.