Koda:
https://www.facebook.com/permalink.php?story_fbid=124199642597070&id=104593227891045
Mladi hudič: In kako ste toliko duš pripeljali v Pekel?“
Stari hudič: „S strahom.“
Mladi hudič : „Izvrstna strategija; zanesljiva in zmeraj aktualna. Česa so se bali? Mučenja? Vojne? Lakote?“
Stari hudič: „Ne. Bolezni!“
Mladi hudič: „Ampak, ali se v tem času ni obolevalo?“
Stari hudič: „Da, seveda je!“
Mladi hudič: „Kaj pa ostali, a niso umirali?“
Stari hudič: „Seveda, umirali so tudi drugi.“
Mladi hudič: „In ? A ni bilo zdravila?“
Stari hudič: „Saj je bilo. Še preveč.“
Mladi hudič: „Ne razumem!?“
Stari hudič:„ Zgrešeno so mislili, da je edina stvar ki jo morajo paziti življenje ki ga imajo, pred vsem ostalim!! Niso se več objemali, pozdravljali, ljubili, odrekli so se vsakega človeškega kontakta, vsake človečnosti. Najprej so izgubili delo, nato so izgubili plače, potrošili so svoje prihranke in še zmeraj verjeli da so srečni, čeprav niso mogli zaslužiti niti za kos kruha. Nato so ostali še brez razuma. Mediji bi jim danes rekli nekaj, jutri spet kaj drugega in zmeraj so verjeli kar so slišali.
Odrekli so se osebni svobodi...iz hiš več niso odhajali, niso več obiskovali svojcev in sorodstva.Svet je postal ogromno koncentracijsko taborišče prostovoljnih sužnjev. Sprejeli so vse tegobe tega sveta, samo da bi podaljšali svoje bedno življenje še za kak dan ali dva.
Zame je bilo kratko in enostavno. Predvsem enostavno.''
(Clive Staples Lewis, odlomek iz knjige "Pisma starega hudiča mlajšemu, 1942).