Na zdravje!
Pred dnevi smo v TV-dnevniku videli skrajno nenavaden prizor: celjski zdravniki so z zaskrbljenimi obrazi v kamero pripovedovali, kakšne strašne stvari se lahko bolnikom pripetijo po 1. marcu. Že prej so drugi zdravniki zaskrbljeno govorili o katastrofalni možnosti zaprtja porodnišnic in otroških bolnišnic, tudi predsednik Fidesa govori, kot bi zla sila zaklenila zdravnike v domove ali kot da stojijo sredi Gaze in nimajo s čim pomagati. Bolni bodo brez oskrbe, ženske bodo rojevale same, doma.
Treba je bilo stresti z glavo, kot kuža, ko pride iz vode in si izprazni ušesa, da bi pod to čustveno fasado zagledali naravnost surrealistično zdravniško manipulacijo glede razlogov za nastalo stanje. Stanje so namreč povzročili natančno ti užaloščeni doktorji, ki verjamejo, da njim pripada več kot drugim, in če jim vlada ne da več, naj ljudje pač zbolijo in umrejo. Oni so tisti, ki ne bodo šli delat v porodnišnico, na onkologijo, pediatrijo, oni ignorirajo Hipokrata in so neposredno odgovorni za poslabšanja zdravja in gotovo tudi smrti. Ker jim je pač več do neracionalno visoke plače kot do novorojenčkov. V času covida – in dodatkov, kajpak – so bili v službi 97-odstotno, medtem ko jih je sicer, tudi brez stavke, običajno odstotnih 30 odstotkov.
Na drugi strani te drame imamo nekakšne zombijevske prikazni. Vidimo ministrico za zdravje Valentino Prevolnik Rupel, ki miri kot sestra usmiljenka, zanika pa problem prenizkih normativov, glavarinskih količnikov, podjemnih pogodb, izjemno dolgih dopustov, dovoljenja za delo pri zasebnikih, tudi zakonskih možnosti omejitve ali zaustavitve stavke ne omenja. Zavrača vse, kar bi lahko naredila, ker je v njeni pristojnosti, odgovornost pa prelaga na bolnišnične vodje, ki so del problema. Valentina Prevolnik Rupel je tako le mehka inačica Danijela Bešiča Loredana, ki je tudi prisegal na postopno gašenje ognja, v rokavičkah. Z dodatnim denarjem za zdravnike. Bolniki, ki so jim v času stavke izklopili tudi platformo za naročanje, tako da resničnih podatkov o zavrnjenih ne more biti, lahko le potrpijo. Ali umrejo. Vsekakor pomaga tudi zdravo življenje, razmišlja ministrica.
Vidimo tudi tiste druge sence, vladne pogajalce, ki naj bi 24 ur na dan garali za to, da bi bile javnosektorske pogodbe sprejete »v prihodnosti« in bi zdravniki končno izgubili možnost zlorabe položaja. Žvečijo jih že leto in pol. Veljati naj bi začele 1. januarja. Zdi pa se, da jih načrtujejo za naslednji mandat, za naslednjo vladno garnituro. Vidimo pa tudi predsednika vlade, ki z zakrčenimi obraznimi mišicami uprizarja odločnost, a ne (po)ve, kako in kaj sploh hoče doseči. In vidimo cel vladni zborček, ki kot lik iz risanke vztrajno rine v kot, ker se ne zna obrniti.
Vsi seveda vedo in vsi vemo, kaj bi v javno korist morali narediti, kaj se da narediti in kakšna temeljna pravila usklajevanja plač po sektorjih bi bila finančno vzdržna. Jasno je, da denarja za vse želje ni dovolj, novi socialni sporazum pa je smiseln le, če se odpravijo vsaj najhujše anomalije, nesorazmerja med posameznimi sektorji in zmanjšanje privilegijev, na primer najvišjih zdravniških plač in dopustov. In tudi minimalna plača ni niti v javnem sektorju povsod izplačana.
Še glede zasebnih zdravnikov: Nemka, ki že dvajset let živi v Sloveniji, hodi na specialistične preglede v Nemčijo. Ceneje je. Minuli teden jo je pregled stal manj kot 60 evrov. Pri nas stane med 90 in 100 evri. Razlika ni le okoli štirideset evrov, nemška povprečna bruto plača je lani znašala 4323 evrov, naša pa 2220 evrov. To pomeni, da nemški bolnik proporcionalno za pregled plača okoli šestdeset odstotkov manj kot slovenski. Kako torej nemški zasebni zdravnik preživi? Očitno dela več, saj izposoja zdravniškega kadra iz javnega sektorja ni dovoljena. Logično, saj prav ta fuš ustvarja pomanjkanje kadra v javnem sektorju, daljšanje čakalnih vrst in prebeg premožnejših bolnikov v zasebnega. To »pomanjkanje zdravnikov«, ki bi izginilo, če bi prepovedali dvoživke, je orožje zdravniškega izsiljevanja. Poleg tega se nemškemu zdravniku očitno ne zdi, da prav njemu med vsemi primerljivimi poklici pripadajo zlate pipe.
Da vlada ne misli resno z urejanjem zdravstva, je dokazala že zgodba z zdravstvenim zavarovanjem, ki ga je Golob najprej veličastno rešil, ko je ukinil dodatno zavarovanje, nato pa enako veličastno potopil, ko je v najboljši maniri Superhika namesto proporcionalnega modela glede na višino prihodkov uvedel »enakost«, kar je v praksi povzročilo, da najrevnejši plačajo za zdravstvo enormnih 6,3 odstotka, najbogatejši pa 2,6 odstotka dohodka. (Golob je seveda kopiral Superhika, pijanski lik iz stripa Alan Ford: »Treba je vzeti revnim, saj tako in tako vse zapravijo, in dati bogatim, ki pridno varčujejo.«)
Te izračune je Golobu sicer diskretno skušala pojasniti tudi bleda mati Levica, a je potem enako diskretno obmolknila, ker so drugi prišepetovalci, prosto po Cankarju »baroni, tatje, bankirji«, govorili njemu bolj razumljiv jezik. In tako je zaradi peščice pogoltnežev opeharil šeststotisočglavo množico najrevnejših. In tega ne bomo pozabili. Kot ne bomo pozabili reševanja javnega zdravstva, ki ne bo v skladu s temeljno družbeno pravičnostjo.
***
Kako torej nemški zasebni zdravnik preživi? Očitno dela več, saj izposoja zdravniškega kadra iz javnega sektorja ni dovoljena. Logično, saj prav ta fuš ustvarja pomanjkanje kadra v javnem sektorju.
