V tej pol ure mozno da sploh se dr ni potrdil smrti.
Torej je nepooblaščena oseba svojcu v obraz povedala, da je ta človek mrtev, čeprav morda niti ni bil mrtev. Ali bolje rečeno uradno ni bil mrtev. A svojcem se tudi ne pove, da stvar slabo kaže in se jih pokliče na sloves? Aja, ta človek je verjetno skakal po nogah in se že pripravljal, da bo šel ven, potem se je pa kar zgrudil, odgrnjen, nag. Shit happens. Čudno, da se je toliko neverjetnih stvari pokrilo ravno pri tem človeku.
Bom povzel: izkušnje bližnje osebe z onkološkim inšitituom in ljudmi tam so kapo dol. Ampak opravičevati tako (ne)ravnanje z nekimi popolnoma nečloveškimi brezveznimi izgovori, ni ničemur podobno, ČE SE JE TO RES ZGODILO. Sedaj pa še kakšno teorijo zapišite.
Ob tem, da zgornje pismo NE zahteva nobene odškodnine, verjetno ne bodo tožili inštitut za duševne bolečine, ampak je zapisano samo zato, da se stvari IZBOLJŠAJO za bodoče bolne na oknologiji.
Tudi po sedmih mesecih. Ves ta čas smo spoštljivo čakali in upali na opravičilo ali vsaj pojasnilo. Ker ni bilo ne enega ne drugega, je toliko bolj očitno, da je to pismo potrebno. Da opozorimo na nedostojen in nespoštljiv zdrs, ki nas je oropal človeškega dostojanstva in na očitno odsotnost vsakršnih protokolov za ravnanje v primerih, kot je bil naš. Še vedno namreč verjamemo, da noben zdravnik ali drugo zdravstveno osebje ne bi zaradi brezčutnosti ali celo namerno povzročil tega, česar smo bili deležni oče in mi, njegovi najbližji.
Za očeta je bila nesebična skrb za druge, za skupnost, na prvem mestu. Odločila sva se, da naj bo to v njegov spomin tudi cilj najinega pisanja. Zato prosiva, da ga razumete kot klic k izboljšanju stanja, vpleteni pa kot možnost za razmislek o (ne)vrednosti lastnega početja.
Prošnja torej, da naj se naša bolečina ne ponovi nikomur, da nikoli več ne odvzamete možnosti …