V redu. Torej prodajaš avto v stanju, v kakršnem je. To je tvoja logika. In ne drži.
Ti bi prodajal avto z lažnimi kilometri in ker kilometri vplivajo tako na ceno kot tudi na nakupno odločitev, si kupca zavedel v kolikor mu zatajiš previjanje kilometrov navzdol. Temu se reče goljufija.
Kupec ti ne bo sugeriral, koliko kilometrov naj ima. Kupec bo pogledal avto, njegovo ohranjenost, dokumentacijo (vključno s servisno knjigo in original računi opravljenih servisov) ter kilometre na števcu. S takšno dokumentacijo lahko vsakemu napornemu kupcu zapreš gofljo. Če pa dokumentacije, ki dokazuje servise in delno tudi kilometre, nimaš poštimane pa pričakuj skepsko kupcev. In ta skepsa bo povsem upravičena. V kolikor te kupec vpraša ali so kilometri realni, ti mu pa zatajiš previjanje, si ga skušal ogoljufati. Seveda le, če si previjanje izvedel v času tvojega lastništva oziroma v kolikor si seznanjen, da so bili previti preden si ga kupil.
Ker so civilne tožbe glede previjanja kilometrov le težko iztožljive (kako naj nekdo dokaže, da si kupca zavestno zavedel, da si ravno ti previl kilometre, da jih ni previl kupec itd) je skepsa kupcev še toliko bolj izrazita. Ravno zato bi bilo treba formalizirati procedure, ki bi kupco zagotovile večjo varnost glede kilometrov pri rabljenih vozilih. Za začetek bi bilo dovolj že, da bi se kilometri vpisali v centralno bazo ob vsakem podaljšanju registracije vozila, torej enkrat letno. V prvih 4 letih na okencu (z možnostjo, da delavec stopi izza okenca do tvojega vozila in preveri števec), kasneje pa kar na tehničnem pregledu s strani preglednika.
Zveza potrošnikov Slovenije bi se tudi lahko počasi odzvala s priporočili za prodajalce in kupce rabljenih vozil.
S priporočili v smislu, da naj prodajalec kupcu pred nakupom izkaže print vseh servisov na vozilu oziroma originalno dokumentacijo (račune s specifikacijo menjanih delov in servisnih storitev) ter servisno knjigo. Sama servisna knjiga ni dovolj ker je lahko ponarejena, nekateri mehaniki poleg tega vanjo brez problema nabijejo žige ob primerni protiuslugi.
Organizirani prodajalci rabljenih vozil pa bi lahko priskrbeli še izkaz neodvisnega preverjanja vozila, recimo na AMZS.
Nekdo, ki nima kaj skrivati, bo že plačal tistih nekaj 10 EUR za tak pregled in pisno oceno vozila.
Problem je, ker velik del avtov v salonih rabljenih vozil, ne bi zlahka prestal takšnega testa, zato bi se trgovci zelo upirali takšnim priporočilom.
Bi pa toliko bolje prišli skozi tisti, ki bi takšno dokumentacijo povzeli kot svojo konkurenčno prednost, saj bi lahko računali na kupce, ki se sedaj bojijo nakupa rabljenega vozila ravno zaradi vseh možnih goljufij, ki se ob tem odvijajo.
Očitno je trg v SLO še zelo nerazvit, saj z izjemo dveh (Weltauto in BMW Premium Selection) ni resnih trgovcev z rabljenimi vozili, ki bi stranki vlivali določeno zaupanje in jamstvo v organizirani, sistemizirani obliki poslovne prakse.