Kako se znebiti strateškega tekmeca
Zgodovina je v svojem bistvu zaporedje vojaških in ekonomskih vojn v neprestanem boju za prevlado. Uspešnost strategije prevlade pa je ob vojaški moči pogosto odvisna od pogajalskih spretnosti in marketinga.
Poglejmo si tri poučne zgodovinske primere. Prvi se nanaša na gospodarski vzpon Anglije. Po zaslugi odkritja pomorske poti do Amerike in Azije sta v 16. in 17. stoletju Španija in Portugalska bogateli z ropanjem zlata v svojih kolonijah. Anglija je bila preveč zaposlena z nenehnimi vojnami s Francijo, da bi se lahko šla kolonizacijo. Toda kljub temu ji je uspelo profitirati od nje. Po zatonu Španije konec 17. stoletja je Portugalska iskala pomorsko zaščito in jo našla v Angliji v zameno za trgovinski sporazum (1703).
Sporazum je bil navidezno bolj ugoden za Portugalsko, ki je dosegla za tretjino nižje carine na izvoz vina v primerjavi s Francijo, medtem ko se je sama zavezala, da za uvoz tekstila iz Anglije ne bo uporabljala višjih carin kot za uvoz iz drugih držav. Toda realno je bil to pogajalski dosežek za Anglijo, saj Portugalska z vinom niti približno ni mogla parirati uvozu tekstila iz Anglije. Rezultat je bil trajni trgovinski primanjkljaj Portugalske, ki ga je plačevala v zlatu, zato je bil sporazum zelo eleganten način, da je Anglija leto za letom črpala portugalske zaloge zlata.
Na podlagi tega sporazuma je David Ricardo dobro stoletje kasneje razvil koncept primerjalnih prednosti. Ta pravi, da se prosta trgovina splača obema državama, saj se vsaka specializira tam, kjer je bolj konkurenčna, in lahko ugodneje pride do izdelkov, pri katerih je manj konkurenčna, kot če bi jih sama proizvajala. Velja v teoriji, v resnici pa gre za dober propagandni mehanizem za uveljavljanje prevlade močnejšega. Anglija je ta marketinški trik uspešno uveljavljala v 19. stoletju in na njem zgradila svojo gospodarsko premoč.
Zgodovina danes večinoma molči, da je omenjeni trgovinski sporazum zaradi specializacije v proizvodnji vina Portugalski preprečil zgodnjo industrializacijo, Angliji pa dal razvojni pospešek. Zgodovina prav tako molči, da zaradi proste trgovine s premočno Anglijo druge danes razvite države niso mogle razviti svoje industrije in so lahko stopile na pot industrializacije šele, ko so po letu 1870 uvedle oster trgovinski protekcionizem proti Angliji.
Drugi primer se nanaša na zaton Japonske. Ta je bila po drugi svetovni vojni najhitreje rastoča država skozi štiri desetletja. Bila je industrijsko najbolj konkurenčna država. Japonska podjetja so serijsko izvajala prevzeme od železarn do hollywoodskih studiev. Leta 1989 se je kar 32 japonskih podjetij uvrstilo na seznam 50 največjih podjetij na svetu po tržni kapitalizaciji. Do danes je med prvimi 50 ostala le Toyota.
Ker je bila japonska industrijska dominacija v začetku 80. let za ZDA preveč nevarna, so slednje zagnale kampanjo glede poštene konkurence. Japonska naj bi igrala nepošteno, ker naj bi manipulirala svojo valuto in s tem umetno spodbujala konkurenčnost izvoza. ZDA so Japonsko, Nemčijo, Francijo in Veliko Britanijo leta 1985 prepričale v podpis tako imenovanega Plaza accorda, s katerim so se zavezale k apreciaciji svojih valut v razmerju do dolarja.
Toda zaradi posledične zmanjšane izvozne konkurenčnosti je Japonska že leto kasneje zapadla v »apreciacijsko recesijo«, ko je rast BDP strmoglavila na vsega 1,9 odstotka. Posledično so japonske oblasti uvedle ekspanzivne ekonomske politike: centralna banka je znižala obrestno mero s 4 na 2,5 odstotka, vlada pa je povečala javne izdatke, da bi spodbudila rast. Zaradi poceni denarja in povečanega povpraševanja so se v naslednjih štirih letih napihnili finančni in nepremičninski baloni, dokler niso leta 1991 počili in povzročili popolnega opustošenja. Japonske oblasti so nato naredile serijo napak (od prepozne sanacije bank do izostalih ali nekoordiniranih makroekonomskih in strukturnih politik), kar je Japonsko prizemljilo v tridesetletno sekularno stagnacijo. ZDA so se tako znebile nevarnega tekmeca.
Tretji primer se nanaša na ošibitev večnega tekmeca Rusije. Koncept, kako izpostaviti Rusijo in jo ošibiti, so razvili v vojaško-strateškem think-tanku Rand, ki je leta 2019 pripravil dokument »Overextending and Unbalancing Russia«. Dokument ugotavlja, da bi bilo treba Rusijo »izpostaviti« na način, da bi lahko nato proti njej uvedli politične in gospodarske sankcije. Optimalen način je s »kombinacijo povečanja proizvodnje energije v ZDA in sankcij, ki pa morajo biti multilateralne«. Dokument je ekspliciten v tem, ko pravi, da so glede sankcij proti Rusiji ključne predvsem evropske države, ki bi zmanjšale uvoz energentov iz Rusije in s tem slednji povzročile največjo škodo.
Gre za idealno skripto, po kateri bi bilo treba le dovolj izzvati Rusijo in nato prepričati države EU, da so iz »moralnih razlogov« pripravljene prevzeti nase vse negativne posledice gospodarskih sankcij. V dokumentu je to optimalna varianta, ki povzroči največ škode za Rusijo in najmanj škode za ZDA, hkrati pa slednjim prinese največ političnih in gospodarskih koristi zaradi povečanega izvoza ameriških energentov. Seveda pa ob tem spravi v gospodarsko krizo in deindustrializacijo še močno Nemčijo in druge države EU.
Ne vemo še, kakšen bo končni izid, toda z marketinškega vidika je Rusija ta spopad z ZDA »moralno« izgubila že prvi dan agresije. Ekonomsko pa bo ta spopad izgubila v nekaj letih, ko bo postala odvisna od vloge v kitajskem strateškem modelu.
ZDA so se tako znebile večnega tekmeca, zraven pa še Evrope. Zdaj se lahko fokusirajo na svojega glavnega strateškega nasprotnika – Kitajsko.