En možak zaposlen v ETA Kamnik je imel blazno željo, da bi ga vtaknil v rezalko kumaric. Leta in leta je v sebi skrival in na skrivaj pogledoval proti rezalki kumaric. Potem se je končno odločil in se zaupal sodelavcu. Ta mu je svetoval: - Daj, ne nori, pojdi raje h psihiatru. Psihiatru je potem razložil svoj problem. Psihiater je ugotovil, da je zadeva resna. Naredil je plan terapije in mu predpisal urnik obiskov. A je težava bila še dosti bolj komplicirana, kot je sprva mislil. Tudi po enem letu intenzivne terapije se možakar ni in ni mogel otresti nore želje, da bi ga vtaknil v rezalko kumaric! Na koncu je psihiater, že sam živčno razrvan, izjavil: "Ne vem več kaj na storim z vami... če imate še vedno takšno željo - pa ga vtaknite v rezalko kumaric, jaz vam ne znam pomagati!" In je zaprl vrata za njim. Joj, kaj pa zdaj. Možakar si ni mogel kaj, in je končno svojo željo priznal še svoji ženi. Priznal ji je, da je hodil h psihiatru, da mu je ta sicer skušal pomagati, a da mu zdaj ne bo več. Terapija ni delovala. Po enem letu upornega zdravljenja je njegova želja, da bi ga vtaknil v rezalko kumaric, le še bolj neustavljiva. Ko se je zjutraj odpravil v službo ga je žena zaskrbljena pospremila do vrat. Da le ne bi naredil kakšne neumnosti, si je mislila. Možakar se je z dela vrnil že okrog poldneva! - Kaj pa je? ga je vprašala žena, zakaj si tako zgodaj z dela? - - Ah, kaj.... Odpustili so me. Nisem se mogel več premagovati in sem ga končno vtaknil v rezalko kumaric... - Madona, saj ni mogoče... je zavpila žena in skočila k njemu, ter mu odpela hlače. Presenečena je ugotovila, da je pri možu vse na svojem mestu! Kaj je pa z rezalko kumaric? - Nisem čisto prepričan, a mislim, da so tudi njo odpustili.