Citat:
Telekom Slovenije. Za nekatere državni bav-bav, monopolist in slika samega zlodja, za druge samo še ena gospodarska družba na trgu. Kot vedno, je resnica nekje vmes. Zato pa tudi ni možno preteklih zgodb kar tako odmahniti z roko, češ nimajo ničesar s tem zadnjim korakom. Seveda imajo zveze s tem. Pa še kako jo imajo. Je pa res, da je potrebno nekaj pravljic popraviti in pokazati na to kako stvari v resnici izgledajo.
Najprej glede razlike državno-javno. Država je lahko solastnik, tudi večinski lastnik ali celo edini lastnik podjetja, vendar pa je to podjetje, če se gre za gospodarsko družbo po ZGD, še vedno samo podjetje. Kar je velika razlika glede na javne družbe, ki imajo običajno tudi nekatera posebna javna pooblastila s katerimi "služijo" javnosti. Gospodarska družba, torej tudi Telekom Slovenije, služi izključno temu, da svojim lastnikom ustvarja čim večji kapitalski doprinos. Če tega ne bi bilo, bi res imeli razlog, da se upravo odpusti in zamenja z novo.
V tej luči ni nikakršne razlike med Telekomom Slovenije in recimo Microsoftom. Obojim je posel štancanje dobičkov in oboji posegajo po vseh razpoložljivih sredstvih, da si to zagotovijo. Razlika se pojavi šele tam, ko država preko javne uprave, uradov, agencij in drugih svojih neposrednih javnih podaljškov s svojim delovanjem ali pa nedelovanjem omogoča igrice, ki ji prinašajo neposredno korist - izplačane dividende gredo pač v eno izmed državnih blagajn in tako postanejo eden izmed virov financiranja javne uprave. Mhm. Torej se država ne obnaša prav nič "državotvorno", temveč s svojimi škarjami in platnom usodo celotnega trga kroji tako, da ima od tega finančno maksimum. "Navadni" kapitalisti te moči nimajo in tukaj se skriva ta izkrivljenost in bolečina. Ne v Telekomu samem, ki mora delati denar, ampak neposredno v njegovih lastnikih, ki se te kure ne želijo znebiti.
Iz te neurejenosti, ki jo roko na srce omejuje samo evropska komisija, pa še to se da nekaj časa in do neke mere izigravati, pa izhajajo vse zgodbe in zgodbice. Od tega stare zgodbe o uporabi posebnih številk, preko vezeva xDSL + ISDN, pa vse do obtožb, da se izigrava pri razpoložljivosti paric. Pri vsemu se lahko sledi vzroke nazaj po sledi denarja, do tistega, ki pobira levji delež dividend. To pa je nihče drug, kot državni aparat. Taisti aparat, ki v samemu sebi vsebuje nadzorne organe in tudi pisce zakonodaje, ki naj bi skrbeli za urejanje tega področja.
Infrastruktura, ki jo je Telekom podedoval od starega PTT, je tudi zgodba zase, vendar pa se znova izkaže, da se lahko pri nas še tako dobro idejo zelo hitro uniči, če je le dovolj denarja, da se nekomu da "potruditi". Javno telefonsko omrežje (JTO) je bilo v veliki meri izgrajeno z lastnimi prispevki - od prispevkov za nakupe central, pa do služnosti za postavitve omaric, dvojčkov, stebrov in kopanje jarkov. Vse to je bilo ovrednosteno in vse je bilo včasih družbena lastnina (gl. razlika med javno in družbeno lastnino), nad katero je roko držala država. Vrnitev teh vlaganj pa je bila in je še vedno takšna, kakršna pač lahko je. JTO je postalo za Telekom osnovno sredstvo. Edini način, da se to osnovno sredstvo ni dobesedno "zastonj podarilo" v začetno bilanco Telekoma, pa je bila njena nadomestitev. Trajna nadomestitev na strani pasive v plus pa je seveda možna preko pasive v minus. Konkretno se bilo to izravnano s tem, da je bil delež te vrednosti vrednoten v delnicah oziroma kapitalskem vložku, ki ga upravlja SOD. SOD pa je bil na drugi strani dolžan upravičencem ta sredstva izplačati iz naslova tega, da se delnice prodaje.
Če malo pozabimo na finančne mahinacije prenosov deležov iz ene državne blagajne v drugo državno blagajno - kogar zanima, kaj se je zgodilo, naj si še enkrat bolj natačno pogleda za kaj se je šlo pri parlamentarnem prepucavanju o zaključni bilanci za 2008 - pa je dejstvo to, da je SOD ta vlaganja dejansko poplačal. Čeprav delnice Telekoma niso bile prodane. Poplačila pa so šla ne samo individualnim investitorjem (to so bili tisti, ki so podpisali papirje neposredno s PTT), ampak tudi in večinoma lokalnim skupnostim. Bivšim občinam in krajevnim skupnostim, ki so včasih na esni strani zbirale prispevke, na drugi pa te prispevke dajale PTT in z njimi podpisovale pogodbe. Mhm. Torej je večino denarja v roke znova dobila politika. Tokrat pač ne državna, ampak lokalna. Z žegnom poslancev-županov, seveda. Kakšna pa je potem višja matematika deljenja tega denarja v luči tega, da so se ljudje v vmesnih desetletjih preseljevali, rojevali in umirali, sploh pa še v luči tega, da so stare občine razpadale na več manjših, pa ne ve nihče. Ponekod jim je očitno uspevalo, ponekod pa so te domače zdrahe prišle tudi do medijev. Dejstvo pa je, da je Telekom JTO dobil v roke tako, da bi moral nov lastnik (preko prodaje delnic) to vrednost pošteno plačati, država pa bi (preko SOD) to plačilo čim bolj pošteno porazdelila med investitorje. No, ideja je bila dobra, politika pa je poskrbela, da ni bil razdeljen denar iz odprodaje ampak iz proračuna (t.j. davkov - kraja prvič), način razdeljevanja pa je bil takšen, da so se lahko znova okoristili tisti pri koritu. Telekom pa s tem sam neposredno ni imel ničesar - ne v plus, ne v minus.
Tako je JTO prešel v last Telekoma, s tem pa je Telekom na področju infrastrukture na zadnji milji, kjer se je izkazalo, da brez nje praktično ni in mora še nekaj časa ne bo hitrega interneta dejansko postal monopolist. Država pa njegov lastnik z zelo močnim interesom vleči ven čim več denarja. Še enkrat mhm. Kdor se še spomni starih časov, ko je obstajala vezava ISDN + xDSL, se bo morda spomnil tudi tega, da se je Telekom do zadnjega otepal možnosti, da bi razvezal lokalno zanko. APEK pa je stal ob strani in se ni ravno pretegnil od hitrosti, da bi izpolnil enega izmed svojih poslanstev, kot regulator. Zgodba s plinskimi varovalkami pa je potem celotno stvar še dodatno zavlekla. No, v splošnem so to simptomi konflikta interesov, kjer bi država morala na eni strani skrbeti za spodbujanje konkurence in predvsem preprečevanje, da bi monopol na enem področju (lastnišvo JTO) služil za doseganje prevladujočega ali celo monopolnega položaja na drugem področju (širokopasovni dostop do interneta), na drugi strani pa taista država, kot lastnik podjetja od podjetja zahteva čim večje kapitalske prihodke. Super položaj. Ali še koga čudi, da je konkurenca pri nas na tem področju bolj tako - tako?
Iz teh grehov se je začelo več različnih postopkov in tudi več tožb, kjer je Telekom obtožen nepravilnega ravnanja. Na eni strani je država, ki je preko APEK-a razsodnik o temu, če je do kršitve prišlo, na drugi strani pa država kot lastnik Telekoma, ki je kršitve obtožen. Zelo nezavidljiv položaj. Še posebej zato, ker bi morebitne odločbe, da je Telekom ravnal narobe privedle do odškodnin, te pa bi zarezale natančno v tisto, kar si država v tem trenutku najbolj želi: denar. Kako močan pa je ta konflikt pa pove enostaven račun: Republika Slovenija je lastnik cca. 52% od 6.535.478 delnic. Leta 2009 je bilo bruto izplačilo 6EUR za delnico. O davku državi ne bi, kar pomeni, da si je država lani izplačala cca. 20.390.000EUR. 20 miljonov EUR. Lepo... za kakšen denar se je taista država letos skregala s celotno zdravniško srenjo? 12 miljonov EUR, če se pravilno spomnim.
Telekomu tožbe dolgoročno škodijo, ne bodo ga pa uničile. Na drugi strani pa je T-2 v tem trenutku zelo ranljiv. Zaradi krize je financiranje dolgov postalo nevzdržno, obveznosti pa nekajkratno presegajo sredstva. Po drugi strani pa ima veliko bazo lojalnih strank, razvejano omrežje in vse kar je (tehnično) potrebno, da se to omrežje vzdržuje in razvija. Torej idealna tarča za poceni nakup. Varuh konkurence ne bo dopustil nakupa s strani Telekoma, ker bi to pomenilo vrnitev v leto 2003, drugi "konkurenti" pa takšnega finančnega zalogaja v tem trenutku tudi ne zmorejo.
Torej je največja nevarnost za Telekom v tem trenutku ta, da pride zunanji kupec, ki si bo kupil skoraj 30% delež trga in s tem postal še bolj nevaren, kot pa je bil T-2 s trenutno finačno konstrukcijo nevaren v tem trenutku. Iz dežja pod kap, torej. Stečaj je za Telekom najboljša rešitev, ki pa jo mora zagrabiti pred koncem gospodarske krize. Najugodnejša zato, ker podjetje preide v upravljanje stečajnega upravitelja. Pred koncem krize pa jo je potrebno zagrabiti zato, ker tudi tuji potencialni kupci nimajo dovolj lastnih sredstev, da si bi lahko privoščili takojšen odkup vseh dolgov oziroma podjetja. Na koncu pa ga ni lepšega kot to, da se premoženje odproda po kosih na način, da vsak dobi nekaj, nihče pa ne dobi vsega. Varuh konkurence tako ne more priti do besede, na trgu se ne pojavi osvežen ali nov konkurent, stranke pa se morajo porazdeliti med druge operaterje, ki pa so, razen Telemacha, ki je pa na drugi strani geografsko omejen, "doma" na Telekomovi infrastrukturi. Pa to ne samo JTO, ki gre nekaterim tako zelo v nos, temveč na veleprodajnem modelu.
Težava pa se sedaj skriva v temu, da Telekom ravna strogo po zakonu, ki predpisuje pogoje za začetek stečaja. Če bo sodišče ugotovilo, da so vsi pogoji dejansko izpolnjeni, potem ne bo imelo druge izbire, kot da stečaj dejansko začne. Torej je T-2 dejansko prišel v položaj, ko se ga lahko uniči in odstrani iz trga, pri čemer država ne bo mogla storiti nič, hkrati pa se to dogaja tudi v obdobju, ko je država, s svojim konfliktom interesov, verjetno bolj zainteresirana za dividende, ki jih bo pobrala drugo leto, kot pa za usodo zaposlenih na T-2 ali pa neko koherentno strategijo razvoja informacijske družbe.
Da, obetajo se nam hudi časi, če se bodo stvari iztekle po tej poti. Čeprav Telekom (tudi) tokrat ravna agresivno in nepopustljivo, pa igra v skladu z zakonodajo. Ta ne tolerira podjetij, ki niso finančno ustrezna. Kot dober gospodar mora uprava zavarovati svoje terjatve, za katere trdi, da so utemeljene. Stečajni postopek je en izmed takšnih ukrepov. Konec koncev si za Vegrad vsaj nekateri upniki želijo stečajni postopek, ker bodo tam njihove terjatve zavarovane, pač v meri v kakršni jih je podjetje sposobno poplačati. Nekateri drugi pa ne (NLB), ker so njihove bilance odvisne od cenitve teh terjatev, stečaj pa bi vrednost terjatev po domače rečeno faktoriziral in fiksiral v njihovo izgubo.
No, Telekom na te prihodke verjetno več ne računa in mu bilance verjetno ne bodo pokvarili toliko, kolikor mu bilanco kvarijo vse druge stvari. Torej lahko svoje terjatve vsaj v nekem minimalnem deležu zavaruje tudi preko stečaja. S tem pa si odpre vrata do uničenja konkurence in brezmadežnosti, saj ravna tako, kot se podjetjem v takšnem položaju dejansko priporoča, da ravnajo. Neplačani zneski so tukaj samo mehanika oziroma vzvod preko katerega se bo lahko ta cilj dosegel. Zato imajo prav tisti, ki pravijo, da pri tej težavi ni potrebno gledati na stare telekomove grehe. Vendar pa se ravno teh grehov in "grehov" pri temu ne sme spregledati, saj so simptom nesposobnosti države, da bi na tem področju zagotovila dejansko konkurenco in razgaljajo tudi staro resnico, da je korupcija kazniva v vseh primerih, razen v primeru, ko si jo privošči država neposredno. Kako bi sicer lahko razumeli dokajšnjo pasivnost države na strani regulacije in "aktivnost" na strani pobiranja dividende.
