Težko bi rekel, da poznam. Poznaš lahko človeka, ki je bil živ in si ga videl. Jaz pa kaj vem samo o narodnem heroju, ki je bil "pokrovitelj" naše šole in je bil ustreljen kot talec že leta 1941 skupaj z nekaj sodelavci (tudi brat od moje bivše sosede, drug brat pa je v Argentini in je torej po tvojih merilih tako ali tako narodni izdajalec, čeprav ni bil nikoli pri belih). Tu bi se vprašal, zakaj ostali niso postali heroji?
Če vključim malo sarkazma:
- On je bil vodja, ostali pa podrejeni. Slab argument, vodja je odgovoren za varnost sodelavcev. Sestanke je organiziral vsem na očeh.
- On je bil komunist, ostali pa ne. To je mogoče res, ne vem pa, če je to razlog. Bil je najbolj izobražen iz skupine in ostali še niso imeli prilike, da bi sploh vedeli, kaj je to komunist. Bili so povečini tudi mlajši od njega.
- Odlikoval se je s herojskim dejanjem nasproti ostalim. Ne poznam. Kolikor sem bral zapise iz dnevnika ene kurirke, so jih Nemci dobili in pozneje obsodili, ko so par dni skrivali dva oborožena partizana iz druge pokrajine. Zanimivost, da so Nemci sojenje omogočili opazovati staršem in predstavili dejanske dokaze s fotografskim materialom vred.
Meni se zdi, da je najverjetnejši razlog, da v območju ni bilo drugega primernega in konec koncev on res ni nobenemu storil nič žalega, je nesporno žrtvoval življenje, je hotel bolj ali manj uspešno organizirati upor in je pač postal heroj. Zanimivo je, da njegovi sorodniki ob neki obletnici niso pustili trenutni oblasti vzidati spominske plošče na rojstno hišo, ker so kljub sorodniku narodnemu heroju dobili preveliko porcijo "grenčice" po vojni.
