6. Nenehna zloraba nujnega zakonodajnega postopka
Zelo očitno so se v tem mandatu znižali tudi institucionalni standardi delovanja državnega zbora. Pustimo ob strani gostilniški nivo, ki je postal vseprisoten.
Z vidika vladavine prava je odločilno, da je vladajoča koalicija v tem mandatu sistematično zlorabljala nujni zakonodajni postopek. Ta se je spremenil v ad hoc izpolnjevanje domislic vlade in njenih prišepetovalk, brez repa in glave ter brez spoštovanja temeljnih nomotehničnih osnov.
Na vse to je skrbno, sistematično, vztrajno, premišljeno in prepričljivo opozarjala zakonodajno-pravna služba državnega zbora. Z učinkom nič. Vladajoča koalicija jo je odkrito ignorirala ter vpeljevala prakse, ki bodo imele dolgoročne negativne vplive na slovenski parlamentarizem.
Zlasti pa na pravice posameznikov in podjetij. Ti očitno ne morejo računati na nobeno predvidljivost, stabilnost ali pravno varnost več. Tudi ustavno prepovedana retroaktivnost zakonov je, na primer, postala nekaj najbolj normalnega.
7. Krepitev represije in sistematično nižanje standardov varovanja človekovih pravic
Ko se je zgodila tragedija v Novem mestu, je vlada reagirala po najbolj možno populističnem scenariju. Zaletela se je v zakonske spremembe na kazenskopravnem področju, ki jih z izjemo dveh pravnih strokovnjakov ni podpiral prav nihče. Nasprotno, Šutarjev zakon je bil razglašen za najbolj
problematičnega po letu 1991.
Posegel je v socialne pravice
najbolj ranljivih družbenih skupin. Znižal je že uveljavljene kazenskopravne standarde. Širil trajanje pripora. Brez prehodnih določb je posegel v že obstoječe postopke na sodiščih.
Medtem ko vseh negativnih posledic še niti ne poznamo, ker jih bo mogoče sistematično ugotoviti šele za nazaj, pa je že zdaj znano, da pozitivnih praktično ni bilo. Ne nazadnje, smrt v Novem mestu niti po pol leta še ni dobila nikakršnega pravnega epiloga.
8. Posegi v svobodo izražanja
Prvi ukrep te vlade je bil osvoboditev in depolitizacija javnega RTV. Tako so terjali civilna družba in novinarji sami, ki so vztrajali, da niso hlapci. Osvoboditev se je, kot se navadno zgodi v družbah z nizko pravno in politično kulturo, spremenila v svoje nasprotje.
Znotraj tistih, ki menda niso bili hlapci, se je oblikoval razred, ki je iz drugih, ki res niso hoteli biti hlapci, naredil prav to. Posledično je javni RTV z vidika svojega ugleda bankrotiral.
Kulturno ministrstvo pod Levico je hitelo na pomoč preostalemu delu medijskega prostora, ki je prav tako hrepenel po depolitizaciji, a izid, razen obljubljenih novih in novih subvencij, slednjič ni prepričal nikogar.
Konvencionalni mediji tako povsem izgubljajo bitko z digitalnimi, kjer pa vladajoča stranka z zadnjimi močmi pod krinko boja proti kibernetskim napadom (sic!) krčevito brani
status quo ter s pomočjo digitalnih platform duši kritične glasove.
9. Obračunavanje s političnimi in razrednimi sovražniki
Ne samo, da so se Golob, Han in Mesec v tej vladi odkrito prek oblikovanja posebnih seznamov spravili na svoje politične nasprotnike – janšiste –, prvič v samostojni Sloveniji je oblast javno diskreditirala in prek avtoritarnega legalizma obračunala tudi z razrednim sovražnikom. To so bili privatniki na splošno, še posebej pa zdravniki, ki so jih poživalili v dvoživke.
Tako ravnanje ni samo očitno nezdružljivo s 14. členom ustave, ki vsakomur ne glede na njegove osebne okoliščine, tudi politično opredelitev, zagotavlja enake človekove pravice, je tudi v nasprotju s temeljno pravico do človekovega dostojanstva. Zato skorajda ne preseneča, da je še celo »naše« ustavno sodišče del oblastne gonje proti zdravnikom razglasilo za protiustavno.
10. Razcvet in toleriranje korupcije
Ne nazadnje, pod to oblastjo se je korupcija dokončno razcvetela in odkrito tolerirala. Bolj so mediji razkrivali dokaze o koruptivnih ravnanjih najbolj družbeno izpostavljenih oseb, bolj jim je predsednik vlade s svojo navzočnostjo
v njihovi družbi naklanjal javno medijsko podporo.
Pravosodje je ostalo povsem neučinkovito, trdno na repu evropskih lestvic pregona korupcije in organiziranega kriminala. Policija pa je menda, namesto da bi varovala zaščitene priče pred narkokarteli, zalezovala tožilko, ki je vodila kazenski pregon zoper njih.
Te gospe, slednjič, ni zares institucionalno zaščitil niti njen lastni ceh.
Slednjič, tudi pod Golobovo vlado, enako kot pod Janševo, očitno ne bo prišlo do imenovanja evropskega javnega tožilca iz Slovenije. Sicer brez medijske histerije, a podobno kot prej: naša država že več kot leto dni
neuspešno išče novega evropskega tožilca. Brez njega v Sloveniji ne bo mogoče voditi preiskav kaznivih dejanj, predvsem goljufij v škodo EU. Pa saj za zlikovce ne bi moglo biti bolje, mar ne?
Matej Avbelj