Polje (vlažen travnik), kdo bo tebe ljubil
Akademiki in raziskovalci na Oddelku za agronomijo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani se že od leta 1947 ukvarjamo s spodbujanjem razvoja kmetijstva preko predajanja znanja mlajšim generacijam. V vsem tem obdobju smo svoje študijske učne načrte skladno z zahtevami in pričakovanji družbe prilagajali v smeri razvoja in spodbujanja moderne in ekonomsko stabilne kmetijske pridelave, ki bi državi zagotavljala prehransko varnost. S svojim raziskovalnim in strokovnim delom smo opozarjali in še vedno opozarjamo na aktualne izzive, s katerimi se soočajo družinske kmetije in kmetijska podjetja.
V zadnjem obdobju smo opazili, da so se okrepile sile okoljevarstvenih in naravovarstvenih ter infrastrukturnih organizacij in lobijev (javnih, zasebnih in tistih zasebnih, ki se financirajo z javnim denarjem), ki kmetijsko dejavnost prikazujejo ali kot onesnaževalko okolja in uničevalko narave ali kot zaviralko napredka.
Dejstvo je, in tega ne zanika nihče, da ima kmetijstvo vpliv na okolje, naravo in napredek ter socialno blaginjo celotne države. Mnenja se krešejo predvsem v zvezi s tem, ali je ta učinek pretežno pozitiven ali pretežno negativen. Za boljše razumevanje situacije je smiselno osvetliti dejstva, ki kmetijstvo definirajo kot osrednji in najpomembnejši steber družbe. Neoliberalna ekonomija trdi, da to ne drži, saj kmetijstvo zajema le okoli odstotek bruto družbenega dohodka (BDP). Rekli bi, da lahko za ta obseg BDP razvijemo neko drugo visokotehnološko dejavnost in z njeno dodano vrednostjo hrano kupimo na svetovnem trgu. Dokler jo lahko. Ko hrane na svetovnih trgih ni na voljo in se cena zvišuje, kmetijstvo izpostavijo kot neproduktivno in nerazvito. Tu trčimo ob cene, stroške in prihodke v kmetijski dejavnosti.
Večina kmetij na območjih z omejenimi možnostmi
Da bomo lažje razumeli, začnimo na začetku. Hrano pripravimo iz kmetijskih pridelkov, ki jih kmetje pridelajo na zalogo in v večjih količinah, kar omogoča porabo v obdobjih, ko jih ni na razpolago (zima, zmrzal, suša, povodenj, škodljivci, bolezni). Samo ob dobrem poznavanju lastnosti tal, podnebja in vremenskih vzorcev ter zahtev kulturnih rastlin za rast in razvoj lahko kmet ob tehnološko učinkovitem gospodarjenju s kmetijskimi zemljišči pridela viške pridelkov, ki jih proda potrošniku ali trgovcu. Zaradi viškov hrane, ki jih kmet pridela in proda, lahko večina prebivalcev opravlja drugo dejavnost, ki ni povezana s kmetijstvom in jim omogoča veliko prostega časa.
Pridelovanje hrane zahteva veliko znanja, ki se v našem prostoru najpogosteje prenaša iz roda v rod in je izkustveno. Šole in strokovne organizacije pri tem poskrbijo, da se na kmetije vpeljuje nove tehnologije v skladu z dobro kmetijsko prakso. Posledice reka: »Če ne bo za šole, bo pa kmet,« so še vedno vidne, saj je imelo pred tremi desetletji manj kot 5 odstotkov nosilcev kmetij uradno kmetijsko izobrazbo, danes je takih 15 odstotkov. Dober kmet mora imeti znanja iz tehnologije pridelave rastlin in živali, poznati mora lastnosti tal, podnebja, rastlin, živali, biti mora ekonomist, upravljalec človeških virov, kemik, fizik, administrator, računalničar, pravnik in strokovnjak za stike z javnostjo. Z razvojem se obseg znanj veča, kot tudi hitrost, s katero jih je treba pridobiti. Povprečna starost nosilca kmetije je 57 let, zato je treba pohiteti z digitalnim opismenjevanjem vseh generacij.
Kmetov ni nihče nič vprašal, niti obvestil
Na kmetijskih zemljiščih se, za izboljšanje kakovosti življenja splošne populacije, gradi avtoceste, obvoznice, kolesarske poti, protipoplavno infrastrukturo, stanovanjske soseske, obrtne cone. Poleg tega se kmetijska zemljišča odvzame tudi za nadomeščanje habitatov, kadar se morajo ti umakniti hidroelektrarnam ali avtocestam in drugim projektom državnega pomena. Pogosto umestitev ene vrste objekta ali infrastrukture v nekaj letih povzroči urbanizacijo širše okolice. Zelo pogost izgovor za taka dejanja je, da so kmetijska zemljišča ob njih zaradi vpliva prometa tako ali tako slabše kakovosti. Prikrita urbanizacija je pogosto skrita za všečnimi promocijskimi izgovori, ki obetajo nove sprehajalne in kolesarske poti ter razvoj turizma. Kmetijske površine ob teh objektih postanejo stranišča za domače ljubljenčke, kar kmetom povzroča problem pri zagotavljanju kakovostne krme za živali.
Večanje naravovarstvenih ali okoljevarstvenih zahtev v obliki ukrepov, ki jih morajo kmetje obvezno izpolnjevati, je v slovenskem prostoru vedno deležno negativnih odzivov. Vendar ne zaradi učinkov na kmetijstvo, temveč zaradi načina, kako zakonodajalec uredbe izvaja. Poveden primer so uredbe o vodovarstvenih območjih na državnem nivoju. Prve uredbe na državnem nivoju, ki so začele veljati pred več kot 15 leti, so bile spisane praktično brez sodelovanja z lastniki zemljišč. V okviru javne razprave je komunikacija s kmeti potekala s pozicije moči zakonodajalca. Ob prekršku so kmete takoj kaznovali. Izobraževanj ali usposabljanj kmetov, ki kmetujejo na najožjem območju okoli zajetja, še danes ni. Kmetje se ves čas borijo za dostojna nadomestila zaradi nezmožnosti izvajanja optimalne kmetijske prakse. Številni so zaradi nelogičnosti postopkov ostali brez nadomestil ali so prejeli zelo nizka nadomestila. Zakonodajalec kljub zakonodajni možnosti ni sistemsko pristopil k sporazumnim odkupom ali zamenjavi zemljišč.
Vzorec se očitno ponavlja tudi na območjih Natura 2000, kjer sta pristojna organizacija in zakonodajalec pripravila predlog in v okviru javne razprave lastnike bolj ali manj obvestila, kaj se bo zgodilo v prihodnjih mesecih. Pri tem so pozabili na ustrezno individualno komunikacijo s kmeti. Plačilo, ki je predvideno za izvajanje ukrepa na travniških površinah, je glede na zahteve sorazmerno majhno. Izračun, ki smo ga pripravili in upošteva le dejstvo, da kmetje ne smejo gnojiti ne z organskimi ne z mineralnimi gnojili, kaže, da bi moralo biti plačilo višje od 1000 evrov na hektar. Če vključimo še dejstvo, da je paša dovoljena šele po 1. avgustu, bi moralo biti plačilo višje od 2000 evrov na hektar. Treba se je zavedati, da na teh površinah pridelka krme za živino v nekaj letih ne bo več, kmetje bodo izvajali le še ekosistemske storitve v vlogi urejevalca krajine. Ob nekakovostnem pridelku bodo morali krmo dokupiti. Ta možnost je ob vse pogostejših sušah vprašljiva. Veliko kmetov se je v času sušnih let zanašalo prav na zanesljivost rastlinske pridelave na Barju. Zakonodajalec bi moral razmisliti o prostovoljni zamenjavi ali odkupu teh kmetijskih zemljišč. Predvsem pa dati prednost iskanju rešitev v pogovoru z lastniki zemljišč.
Čisto zeleno zavajanje
Za konec si bomo, da bi širša javnost problematiko lažje razumela, dovolili poenostavitev problema. Vzporedni politiki – ekstenzifikacija kmetijske pridelave zavoljo varovanja ogroženih vrst ter urbanizacija zavoljo napredka in rasti BDP – povzročata, da izziv lastne prehranske varnosti prelagamo na ramena tretjih držav. To pomeni, da omejitev možnosti pridelave kmetijskih pridelkov v Sloveniji vodi v večji uvoz, ta pa posredno spodbudi krčenje deževnih gozdov in mokrišč ter onesnaževanje vodnih virov v Braziliji, Indoneziji, Indiji in drugje po svetu. Z drugimi besedami: varovanje habitatov z omejevanjem kmetovanja je torej čisto zeleno zavajanje (angl. greenwashing). Vsaka vrsta je pomembna, vendar prihaja do ironične situacije, kjer z rešitvijo ene vrste v razvitem svetu pogubimo vrsto ali več njih v nerazvitem svetu.
Zaradi podnebnih sprememb, ki so nas že doletele, je treba uravnovesiti na eni strani varovanje zaščitenih vrst in na drugi strani zagotavljanje tehnološkega razvoja kmetijstva izven naravovarstvenih in tudi na okoljevarstvenih območjih. Potreben je nov družbeni dogovor, ki stremi k iskanju rešitev in ne izrablja pozicije moči (ekonomske: urbanizacija, zakonodajne: naravovarstvo). Žal nam časa za vzpostavitev nove smeri ni ostalo prav veliko. Treba je premagati sektorske, generacijske in razredne globeli. Reforme morajo zajeti tako pristojna ministrstva kot kmetijsko svetovalno službo in okoljevarstvene ter naravovarstvene institucije, ki delujejo v okviru javne uprave.