Ne Golob, kura
Politično vetrnjaštvo predsednika vlade je zabavno, dokler ne postane tveganje
Golobu ne verjamem niti besede o tem, kaj bo izpeljal. Niti da bo to koristno. Ne verjamem mu niti besede o praktičnih stvareh, kaj šele o idealih.
Najprej vetrnjaštvo pri davkih in davčni pravičnosti.
Pred volitvami je bilo stališče Svobode, ki jo vodi Robert Golob, jasno: »Sistem, kot je zdaj, ni pravičen do preostalih subjektov na trgu, zato načrtujemo prenovo obdavčitve normiranih s. p. z namenom povečanja davčne pravičnosti.« Normirancev se Golob v doslej uveljavljenih davčnih spremembah praktično sploh ni dotaknil, zagotovo pa jih ni prenovil.
Je pa konkretno posegel v neto plače redno zaposlenih.
Sredi marca je Golob slavnostno napovedal, da bomo nepremičninski davek dobili leta 2025. Včeraj – 17. aprila 2023, to je samo 30 dni pozneje – si je Golob premislil in jasno povedal, da bo davčna reforma
brez uvajanja novih nepremičninskih davkov. Če je kaj v Sloveniji koristno za to, da bi lahko razbremenili božjastno obdavčene nizke in srednje prihodke iz dela ter vsaj delno nadomestili izpad, je to seveda davek na nepremičnine. Ne samo zaradi davčnih prilivov, ampak tudi zaradi družbenih vidikov, urbanizma, naseljenosti. In ne nazadnje tudi zaradi levih idealov pravičnosti: davek na premoženje, ne na človeka, vendar. Smešno, res.
To, da nimamo nepremičninskega davka, je relikt socializma. Kot je relikt socializma, da imamo neobdavčeno malico, s katero si povišujemo plače. Enako sredi marca so Golob in njegovi še napovedovali obdavčitev malice in regresov. Kratko je trajalo. Najprej je odletel državni sekretar.
Zdaj pa je Golob – ne drznemo si reči dokončno – ugotovil, da tudi obdavčenja malic in regresov ne bo. Bo pa drugačna davčna reforma predstavljena v kratkem. Prosim, ne! Dajte, vzemite si vendar čas. Magari tri leta časa.
Pojdimo naprej. Zares ni nobenega pametnega razloga, zakaj bi imeli dopolnilno zdravstveno zavarovanje, kot smo ga imeli desetletja. Vemo, zakaj smo doplačila – kot zametek dopolnilnega – v devetdesetih letih prejšnjega stoletja dobili. Ker je zmanjkalo denarja iz obveznih prispevkov. Politika je dopolnilno zavarovanje zavarovalnicam nekoč dala in jim ga zdaj pač jemlje. Edini pameten razlog, da bi podobno zavarovanje imeli, bi bil, če bi zavarovalnice imele to moč, da bi vplivale na cene zdravstvenih storitev, na konkurenco in učinkovitost sistema. Pa jim ta nikoli ni bila ne dana ne zaupana.
Kar je zabavno je, da gre denar iz zavarovalnic zdaj po Golobovi odločitvi na ZZZS.
Zabavno je zato, ker je še januarja letos prav Golob izrazil velikansko nezaupnico temu istemu ZZZS. Tam Golob kratkovidno vidi jedro težav slovenskega zdravstva in tam se najprej loteva »reforme«.
Samo Fakin, nekdaj direktor ZZZS in minister za zdravje, je Golobu takoj povedal drugačno resnico. To pravi za Delo: »Niso zmožni skrajšati čakalnih vrst, urediti upravljanja bolnišnic, ne ukvarjajo se s problemom dvoživkarstva, pač pa so izbrali lažjo pot in pozornost preusmerili k najlažji tarči. Pri tem niso znali povedati, kako bo strukturna reorganizacija izboljšala zdravstveni sistem.« V ospredju Golobove reforme torej ni dostopnejše zdravstvo, ampak želja po denarju in razdeljevanju.
Ta želja je vztrajna. Medtem ko v imenu solidarnosti, konca dobičkarstva v zasebnem, v imenu transparentnosti Golob jemlje zdravstvenim zavarovalnicam dopolnilno zavarovanje, Golobova administracija pelje postopek nakupa 16 magnetnih resonanc.
Najprej so na državo letele obtožbe prirejanja razpisa in korupcije, očitkov pa se je Golobov Šabeder – direktor urada za nadzor, kakovost in investicije v zdravstvu – rešil tako, da ne kupujejo po odprtem postopku, ampak po drugem, bolj skrivnem postopku. Načelnost pa taka. Ob tem je predvidena cena 40 milijonov za aparate in deset milijonov evrov – pozor, deset milijonov evrov – za gradbena dela za prilagoditve prostorov. Spomnimo,
prenova cele glavne stavbe UKCL bo stala 57 milijonov evrov, tu pa gre 10 milijonov samo za gradbene prilagoditve za namestitev MRI! Da ne govorim o tem, da očitno ne bom doživela voditelja ne ministra, ki bo sprejel odločitev, da se glavni državni klinični center preseli, ne pa, da že desetletja obnavljamo stavbo, ki je za porušiti. V zid in v nebo gre denar za zdravje ljudi.
In ne samo direktno v steno. Primarna zdravstvena poteza te vlade je, da ustanavlja tudi novo državno podjetje za vodenje in spremljanje uporabe zbirk zdravstvenih podatkov, pa tudi za razvoj in vzdrževanje IKT ter kibernetsko varnost ter druge naloge. In kakšna bo cena novega sistema, novih tehnologij in rešitev?
Na koncu bi morali javni zavodi javnemu podjetju za IKT (po zdajšnjih cenah) plačevati okoli 160 milijonov evrov na leto, koncesionarji pa še okoli 20 milijonov. To je šestkrat več kot zdaj! Nobenega dvoma ni, da potrebujemo zbrane, celostne, pregledne, izmenljive podatke. A za kakšno ceno, vendar?!
Iz sporočil, dela, stanja duha te vlade tako vejejo nenačelnost, lahkomiselnost in vetrnjaštvo. Posledica je za zdaj zabavljaštvo nad Golobom. Za državo, za ljudi, za družbeno slogo je sicer res še vedno bolje, da se ljudje predsedniku vlade režijo, kot da ga ne marajo. Za spoštovanje pa je prepozno.
Simona Toplak, Finance