Ne mislim, da si verski ekstremist. V tem primeru najbrž ne bi izbiral besed proti meni.
Tu se ne gre za stvari, ki jih priznava ena ali druga stran, ampak za stvari, ki so prikazljive, dokazljive in preverljive. Potrebno je določiti nek višji nadzor in če mi zna kdo predlagati kaj boljšega kot je znanstvena metoda - well, potem naj gre v Oslo in zahteva Nobelovo.
Tako da če nekdo ne priznava znanstvene metode (pazi, v večini primeri jo zanikajo ljudje, ki je sploh ne razumejo), je debate konec. Iz enakega razloga se nasprotni pol tudi NIKOLI ne bo lotil raziskav, ker vnaprej vedo, da so obsojene na propad. Naivno je čakati, da kdorkoli dokaže boga.
Enako je z alternativno medicino. Uradna medicina priznava, da deluje največ tako dobro kot placebo (ki je mimogrede ponekod precej učinkovit). Prav tako je alternativna medicina že večkrat pogorela v dvojno slepem preizkusu (npr. za homeopatijo obstaja že precej raziskav). Ampak spet, če ne priznavaš znanstvene metode, se elegantno izogneš zadregi in pač rečeš, da je vse skupaj pač - znanstveno pristransko
.
Kot posledica zgodovine je, da so religije edina oblika blodnjavih misli, ki jih ne poizkušamo zdravit. Če nekdo vidi Elvisa - k psihiatru. Če nek odrasel človek verjame v Božička - k psihiatru. Če nek odrasel misli, da se lahko pogovarja z bogom - potem je samo globoko veren.
Ja, kruto se sliši, vem. Ampak iz lastnih izkušenj ti lahko povem, da ni popolnoma nobene razlike med človekom, ki mi govori o tem, da so ga ugrabili vesoljci in človekom, ki govori, da je v stiku z bogom. Oboje ni nič drugega, kot ena napaka v dopaminergičnem (najverjetneje) sistemu možganov, podkrepljena z neko socialno komponento.
Pa da ne boš spet prehitro sklepal - velika razlika je, če je bog govori s tabo ali pa ti bogu.