Partizani požigali slovenske vasi
- Ustvarjalec teme stieber
- Začetni datum
- Status
Daj zaupaj mi, katera vsa imena uporabljam pri pisanju na Alterju
Normalno je definirano kot nekaj, kar ne odstopa za več od neke meje od povprečja. Če se družiš s samimi takimi, kateri še vedno verjamejo v komunistične laži potem ste itak vsi enaka s tem pa tudi normalni (za zaprt krog ljudi). Ko pa prideš na Alter smo pa tu tudi drugačni ljudje in je potrebno normalnost iskati malce širše. Če vztrajno zagovarjaš nekaj, kar se iz dneva v dan z več dokumenti in pričevanji razkriva kot laž potem se vedno bolj oddaljuješ od normalnih. Pa niti ni nujno, da se tega sam zavedaš
PS- a bomo morali poleg rdečih smeškov, uporabljati tudi rdeče črke, da bo to bolj vpadalo v tvoj kontekst
@Lanosa mora očitno hudi peči (bi rekel, da ga na rdeče peče), da je šel potvarjati zgodovino tudi na Alterju. Izvorni naslov teme: Partizani požigali slovenske vasi je spremenil v Belogardisti požigali slovenske vasi.
Še en dokaz, da je laž nesmrtna duša komunizma, komunisti pa lažnivci per excellence.
Še en dokaz, da je laž nesmrtna duša komunizma, komunisti pa lažnivci per excellence.
nič ti ne očitam. In ne vem kaj ti nisem odgovoril.
Mogoče bi se v normalnem življenju o drugih stvareh celo dobro razumela. Še posebej o rdeči šminki na ženski ustnicah in steklenici.
Enostavno se s teboj ne strinjam (kakor ne večina) o teh zadevah in to je to. Očitaš mi pa ti, da sem rdeči, čeprav sem ti že napisal da nisem bil nikoli politično opredeljen. V nobeni barvi. Sem pa dovolj star, da sem marsikaj videl, doživel na lastni koži in ne rabim požirat znanje iz foruma. Laži sam izločam.
PS. A veš za kakšen dober cviček.... (pa da ga kakšna z rdečo šminko postreže )??
Mogoče bi se v normalnem življenju o drugih stvareh celo dobro razumela. Še posebej o rdeči šminki na ženski ustnicah in steklenici.
Enostavno se s teboj ne strinjam (kakor ne večina) o teh zadevah in to je to. Očitaš mi pa ti, da sem rdeči, čeprav sem ti že napisal da nisem bil nikoli politično opredeljen. V nobeni barvi. Sem pa dovolj star, da sem marsikaj videl, doživel na lastni koži in ne rabim požirat znanje iz foruma. Laži sam izločam.
PS. A veš za kakšen dober cviček.... (pa da ga kakšna z rdečo šminko postreže )??
Domobranci niso zažigali slovenskih vasi, oni so slovenske vasi branili pred rdečimi požigalci. Prav tako Domobranci niso pobijali starih starčkov in dojenčkov, to so namreč počeli partizani.
Domobran - Dom braniti. Če so pratizanski zločinci napadli slovensko vas, je tam slovenska nacionalna ilegala tam postavila domobransko postojanko. Domobranci so branili slovenske vasi pred zločini rdečih zločincev.
Ali ste sposbni vsaj malo refleksije?
Partizani so že l. 1941 kasr pobijali slovenske civiliste vsepovprek, saj so vršili rdečo revolucijo.
Edvard KArdelj, največji idejni morilec mojega naroda, se je revolucije učil na slavni boljševiški univerzi, ki je nosila ime največjega morilca nedolžnih ljudi A. Džerzinskega - desne roke Stalina - mogoče ga poznate pod svetovno znanim rekom - TEROR JE ZARADI TERORJA SAMEGA.
A. Džerzinski je ustanovitelj t.i. "čeke" - tajne ruske policije, ki je pobijala vsepovprek. Pri nas je funkcijo te policije prevzela partizanska "VOS", ki jo je vodila srbkinja Zdenka ArmiÆ Kidrič, žena Borisa Kidriča, enega izmed najbolj odgovornih za nastalo situacijo in tisoče pobitih Slovencev.
Recimo, ali kdo ve, da se je v 3 dnevni amnestiji (ko so nacisti že zbežali zdavnaj) sredi Lublane javno drla: Koljite Slovence! Koljite jih!
Ja, partizanski izdajalci v navezi s Srbi so nas pobijali. Večinoma partizanskih poveljnikov je bilo ali srbskega ali črnogorskega porekla, medtem ko so bili Domobranci vsi SLOVENCI s SLOVENSKIMI PRIIMKI.
Bom prilepil seznam partizanskih morilskih komandantov.
Domobran - Dom braniti. Če so pratizanski zločinci napadli slovensko vas, je tam slovenska nacionalna ilegala tam postavila domobransko postojanko. Domobranci so branili slovenske vasi pred zločini rdečih zločincev.
Ali ste sposbni vsaj malo refleksije?
Partizani so že l. 1941 kasr pobijali slovenske civiliste vsepovprek, saj so vršili rdečo revolucijo.
Edvard KArdelj, največji idejni morilec mojega naroda, se je revolucije učil na slavni boljševiški univerzi, ki je nosila ime največjega morilca nedolžnih ljudi A. Džerzinskega - desne roke Stalina - mogoče ga poznate pod svetovno znanim rekom - TEROR JE ZARADI TERORJA SAMEGA.
A. Džerzinski je ustanovitelj t.i. "čeke" - tajne ruske policije, ki je pobijala vsepovprek. Pri nas je funkcijo te policije prevzela partizanska "VOS", ki jo je vodila srbkinja Zdenka ArmiÆ Kidrič, žena Borisa Kidriča, enega izmed najbolj odgovornih za nastalo situacijo in tisoče pobitih Slovencev.
Recimo, ali kdo ve, da se je v 3 dnevni amnestiji (ko so nacisti že zbežali zdavnaj) sredi Lublane javno drla: Koljite Slovence! Koljite jih!
Ja, partizanski izdajalci v navezi s Srbi so nas pobijali. Večinoma partizanskih poveljnikov je bilo ali srbskega ali črnogorskega porekla, medtem ko so bili Domobranci vsi SLOVENCI s SLOVENSKIMI PRIIMKI.
Bom prilepil seznam partizanskih morilskih komandantov.
Nazadnje uredil moderator:
1.) Šaranoviæ Milovan: komandant prve operativne cone (Dolenjska) od 7. decembra 1942 do 23. maja 1943;
načelnik glavnega štaba od 23. maja 1943 do 30 julija 1943.
2.) Jovanoviæ Zdravko: načelnik štaba druge operativne cone (Notranjska ) od ustanovitve 11. decembra 1942 do 3. februarja 1943.
3.) Tonaskoviæ Rajko: načelnik štaba Gubčeve brigade od 12. januarja 1943 do 30. marca 1943; komandant 15. divizije od sredine avgusta 1943 do 3. oktobra 1943; komandant 7. korpusa od 3. oktobra 1943 do 10. aprila 1944.
4.) Kilibarda Mile: načelnik štaba 14. divizije od 3. oktobra 1943 do 25. februarja 1944; komandant 4. operativne cone (Štajerska) od 25. februarja 1944 do 23. julija 1944; namestnik komandanta 7. korpusa od 9. septembra 1944 do 3. oktobra 1944; načelnik štaba 7. korpusa od 10. novembra 1944 do 15. maja 1945.
5.) Dapčeviæ Milutin: načelnik štaba 3. operativne cone (Alpska) od novembra 1943 do 22. decembra 1943;
načelnik štaba 9. korpusa od 22. decembra 1943 do 4. marca 1944.
6.) Popivoda Pero: načelnik štaba Tomšičeve brigade od 2. dec. 1942 do 24 junija 1943; komandant 2. operativne cone (Gorenjska) od 24. junija 1943 do 4. avgusta 1943; načelnik štaba 14. divizije od septembra 1943 do 3. oktobra 1943; komandant 15. divizije od 3. oktobra 1943 do 17. decembra 1943; komandant 31. divizije od 21. decembra 1943; komandant 7. korpusa od 10. aprila 1944 do3. oktobra 1944, nato poslan v vrhovni štab.
7.) Jevtiæ Predrag - Dragan: namestnik komandanta Gubčeve brigade od 3. novembre 1942 do 12. januarja 1943;
komandant 3. bataljona Šercerjeve brigade od marca 1943 do maja 1943; namestnik komandanta 1. operativne cone (Dolenjska) od 23. maja 1943 do 13. julija 1943; komandant 15. divizije od 13. julija 1943 do 30 julija 1943.
8.) Božoviæ Radomir - Raco: namestnik komandanta 2. bataljona Tomšičeve brigade od decembra1942 do 12. januarja 1943; komandant 2. bataljona Tomšičeve brigade od 12. januarja 1943 do maja 1943; komandant 12. brigade od 24. septembra 1943 do 20. decembra 1943; namestnik komandanta 15. divizije od 20. decembra 1943 do 9. februarja 1944; načelnik štaba 15. divizije od 9. februarja 1944 do 23 junija 1944; namestnik komandanta 15. divizije od 23. junija 1944 do 9. avgusta 1944.
9.) Ignjatoviæ Radojica - Grnjica: načelnik štaba Bazoviške brigade od 1. oktobra 1943 do 22.oktobra 1943; načelnik štaba 30. divizije od 22. oktobra 1943 do 19. novembra 1943.
Petar Brajoviæ, Franc Rozman Stane in Jože Klanjšek leta 1943
10.) Brajoviæ Petar - Pero: komandant 2. bat. Gubčeve brigade od 20. februarja 1943 do 30.marca 1943;
načelnik štaba Gubčeve brigade od 30. marca 1943 do 12. septembra 1943; komandant 15. divizije od 15. septembra 1943 do 3. januarja 1944; komandant 18. divizije od 1. januarja 1944 do 12. januarja 1944; načelnik štaba 18. divizije od 12. januarja 1944 do 21. marca 1944; komandant 18. divizije od 21. marca 1944 do 23. junija 1944; načelnik štaba 4. operativne cone (Štajerska) od 23. julija 1944 do 15. maja 1945.
11.) Došenoviæ Mičo: načelnik štaba 14. divizije od 16. julija 1944 do 15 maja 1945.
12.) Vojnoviæ Aleksandar - Vojin: načelnik štaba 18. divizije od 30. novembra 1944 do 10. februarja 1945;
namestnik komandanta 15. divizije od 10. februarja 1945 do 15. maja 1945.
13.) Čubriæ Mile: komandant 2. Bataljona Gubčeve brigade od 30. marca 1943 do 25. avgusta 1943; namestnik komandanta Gubčeve brigade od 25. avgusta 1943 do 14. septembra 1943; namestnik komandanta 18. divizije od 12. januarja 1944 do 21. marca 1944; načelnik štaba 18. divizije od 21. marca 1944 do 23. junija 1944; namestnik komandanta 18. divizije od 23. junija 1944 do 26. julija 1944; komandant posebne oficirske šole.
14.) Marjanoviæ Ratko: namestnik komandanta Gradnikove brigade od 30. novembra 1943 do 15. marca 1944;
komandant Bazoviške brigade od 14. septembra l944 do 10. oktobra 1944; komandant Gradnikove brigade od 20. marca 1944 do 18. septembra 1944.
15.) Šoroviæ Danilo: komandant Gradnikove brigade od 26. aprila 1943 do 4. novembra 1943.
16.) Vidačiæ Nikola: načelnik štaba Bazoviške brigade od 22. oktobra 1943 do 12. novembra 1943; načelnik štaba 30. divizije od začetka januarja 1944 do konca, januarja 1944; komandant Bazoviške brigade od 2. julija 1944 do 14. septembra 1944.
17.) Marjanoviæ Aleksandar - Leko: komandant 2. bataljona Gubčeve brigade od 12. januarja 1943 do 20. januarja 1943; namestnik političnega komisarja 15. divizije od 3. oktobra 1943 do 9. februarja 1944.
18.) Dukiæ Nikola: načelnik štaba 30. divizije od 9. marca 1945 do 7. maja 1945.
19.) Vukadinoviæ Dušan: načelnik štaba Gradnikove brigade od 2. marca 1945 do 28. marca 1945; komandant Vojkove brigade od 28. marca 1945 do konca vojne; politični komisar 1. bataljona Gradnikove brigade.
20.) Kneževiæ Vladimir - Volodja: politični komisar 2. čete 3. bataljona Tomšičeve brigade - avgusta 1942; politični komisar 1. bataljona Tomšičeve brigade - marca 1943; komandant l. Soške brigade leta 1943; komandant 17. brigade Simona Gregorčiča leta 1943; prvi komandant Novega Mesta.
21.) Jovanoviæ Svetolik - Mito: namestnik komandanta Gradnikove brigade od 18. septembra 1944 do 20. decembra 1944; bil je spremljevalec Šaranovič Milana.
23.) Popoviæ Vuko: komandir minersko-sabotažne čete v Goriških Brdih leta 1944.
24.) Srdiæ Simon: komandant 2. bataljona Prekmurske brigade leta 1945.
25.) Vučiniæ Djoko: namestnik komandanta 2. bataljona Tomšičeve brigade - maja 1945; bil je tudi v tem štabu.
26.) Raduloviæ Branko: politični komisar 2. bataljona Gubčeve brigade od 14. julija 1943 do 10. septembra 1943; politični komisar 3. bataljona Gubčeve brigade od 5. septembra 1943 do 22. oktobra 1943 in od 2. januarja 1944 do 12. febbruarja 1944; politični komisar Gubčeve brigade od 12. februarja 1944 do 20. marca 1944; namestnik. politkomisarja Kokrškega bataljona od 16. novembra 1944 do 8. januarja 1945; namestnik komandanta Kokrškega 3. bataljona od 8. januarja 1945 do 26. marca 1945; komandant 3. bataljona Kokrškega odreda od 26. marca 1945 do 12. maja 1945; v NOV je bil že od 15. avgusta 1941.
27.) Kubiæ Nikola: v Šercerjevo brigado je prišel za bataljonskega in četnega starešino; bil je gojenec posebne oficirske šole pri vrhovnem štabu NOV in POJ iz Srbije.
28.) Beslaæ Mirko: isto kot Kubič Nikola.
29.) Dedeiæ Boško - Pope: komandant 3. bataljona Bazoviške brigade od 2. marca 1944 do 18. marca 1944; namestnik komandanta 3. bataljona Bazoviške brigade od 18. marca 1944 do 10. maja 1944; bil je tudi spremljevalec Šaronoviæ Milana.
30.) Vukša Jovo: načelnik štaba 12. brigade od 16. decembra 1943 do 10. januarja 1944.
31.) Peroviæ Radoje: namestnik komandanta 12. brigade od 26. septembra 1944 do 8. januarja 1945; načelnik štaba 12. brigade od 8. januarja 1945 do 18. februarja 1945.
32.) Badovinac Ilija: namestnik komandanta Šlandrove brigade od 1. septembra 1943 do 22. septembra 1943; namestnik komandanta 12. brigade od 24. septembra 1943 do 26. novembra 1943.
33.) Alfireviæ Petar - Pero: namestnik komisarja Vojkove brigade od 8. januarja 1944 do 9. marca 1944; namestnik komisarja Prešernove brigade od 9. marca 1944 do 20. oktobra 1944.
34.) Karapadža Branko: komandant Prešernove brigade od 6. oktobra 1943 do 26. oktobra 1943; namestnik politkomisarja 31. divizije od 26. oktobra 1943 do sredine februarja 1944.
35.) Latinoviæ Djuro: komandant štaba l. bataljona Gradnikove brigade leta 1944.
36.) Vojnoviæ Milan: namestnik komandanta Gubčeve brigade od 1. februarja 1945 do 15. maja 1945.
37.) Dukiæ Mirko: načelnik štaba Vojkove brigade od 6. maja 1944 do 20. maja 1944; namestnik komandanta Vojkove brigade od 20. maja 1944 do 3. sept. 1944.
38.) Neneziæ Ljubo: načelnik štaba Vojkove brigade od 3. septembra 1944 do 20. septembra 1944.
39.) Gliša Radomir - Raco: komandant Bazoviške brigade od 20. decembra 1943 do 2. marca 1943; komandant 30. divizije od 4. marca 1944 do 29. aprila 1944; komandant Bazoviške brigade od 3. maja 1944 do 15. junija 1944; načelnik štaba 18. divizije od 10. februarja 1945 do 15. maja 1945.
40.) Peroviæ Radivoje: načelnik štaba Bazoviške brigade od 12. novembre 1944 do 14. marca 1945.
41.) Vukčeviæ Vaso: načelnik štaba Bazoviške brigade od 15. marca 1944 do 10. julija 1944; operativni oficir v Bazoviški brigadi.
42.) Isakoviæ Rade: načelnik štaba Bazoviške brigade od 3. oktobra 1944 do 10. oktobra 1944; operativni oficir v Bazoviški brigadi.
43.) Ibraimoviæ Ibro: komandant Bazoviške brigade od 10. oktobra 1944 do 7. marca 1945; komandant 2. bataljona Gradnikove brigade.
44.) Jovanoviæ Milan: namestnik komandanta Bazoviške brigade od 1. junija 1944 do 1. julija 1944; komndant l. bataljona Bazoviške brigade .
45.) Dabanoviæ Mitar: namestnik komandanta Bazoviške brigade od 1. avgusta 1944 do 14. septembra 1944;
komandant 1. bataljona Bazoviške brigade.
46.) Ignjatoviæ Anatolij: namestnik komandanta Bazoviške brigade od 3. januarja 1945 do 2. maja 1945;
komandant 2. bataljona Bazoviške brigade; namestnik komandanta 2. bataljona Bazoviške brigade.
47.) Popoviæ Svetislav: pomočnik politkomisarja Bazoviške brigade od 30. oktobra 1944 do 18. decembra 1944;
komandant 4. bataljona Bazoviške brigade; sekretar SKOJ-a.
48.) Stojanoviæ Miladin: komandant 1. bataljona Bazoviške brigade; namestnik komandanta 1. bataljona Bazoviške brigade.
49.) Djenadija Sreten: komandant 2. bataljona Bazoviške brigade.
50.) Raisoviæ Boris: komandant 2. bataljona Bazoviške brigade; komandant štaba 2. bataljona Bazoviške brigade.
51.) Mijiæ Dušan: komandant 3. bataljona Bazoviške brigade.
52.) Terziæ Bogdan: komandant 3. bataljona Bazoviške brigade.
53.) Pavloviæ Velislav: namestnik komandanta 1. bataljona Bazoviške brigade.
54.) Atakliloviæ Džuvad: načelnik štaba 2. bataljona Bazoviške brigade.
55.) Viktoroviæ Mihael: komandant 1. čete 2. bataljona Bazoviške brigade.
56.) Nikolajeviæ Bruno: komandant 2. čete Bazoviške brigade.
57.) Filipoviæ Aleksej: komandant 3. čete 2. bataljona Bazoviške brigade.
58.) Kajunoviæ Nazar: komandant 4. čete 2. bataljona Bazoviške brigade.
59.) Jukiæ Drago: načelnik štaba 3. bataljona.
60.) Zuriæ Rastimir: operativni oficir v Bazoviški brigadi.
61.) Armiæ Zdenka Kidrič: šef VOS-a za Slovenijo.
62.) Vukčeviæ Blažo: šef operativnega odseka Gradnikove brigade.
63.) Peraiæ Vladimir - Planin: komandant 1. Kokrškega bataljona od 27. avgusta 1944 do 6. oktobra 1944; namestnik komandanta 2. Kokrškega bataljona od 5. oktobra 1944 do 20. oktobra 1944; komandant 1. bataljona Kokrškega odreda od 20. oktobra 1944 do marca 1945.
64.) Božiæ Lazo - Vuk: komandant 2. bataljona 15. brigade od 28. septembra 1943 do 2. novembra 1943; komandant 1. bataljona 15. brigade od 2. novembre 1943 do 20. januarja 1944; načelnik štaba Šlandrove brigade od srede marca 1944 do srede aprila 1944.
65.) Djordjeviæ Branko - Jure: politkomisar 2. bataljona Kokrškega bataljona od 27. avgusta 1944 do 30. avgusta 1944.
66.) Bratkoviæ Peter - Zvonko: politkomisar 2. bataljona Kokrškega odreda od 30. avgusta 1944 do 10. oktobra 1944; politkomisar 2. Kokrškega odreda od 10. oktobra 1944 do 12. maja 1945.
67.) Svoboda Velimir: komandant 2. bataljona Kokrškega odreda od septembra 1944 do konca 1944.
68.) Čakareviæ Milenko: komandant zaščitnega bataljona 15. divizije od 20. septembra 1944 do 28. marca 1945;
komandant l. bataljona 15. brigade od 18. aprila 1945 do 10. maja 1945.
Vsi našteti so bili Srbi ali Črnogorci. Prevzemali so pristojnosti nad slovensko NOV. Prva slovenska divizija je tako postala štirinajsta, druga pa petnajsta jugoslovanska divizija. Srbizacija slovenske narodno-osvobodilne vojske je potekala tako hitro, da si je že leta 1943 jugoslovanski vrhovni štab prilastil tudi poviševanja prav vseh oficirjev slovenske NOV. Izvršni odbor OF je bil neprijetno presenečen, ko je izvedel, da bo samo jugoslovanski vrhovni štab imenoval člane slovenskega glavnega štaba.
Vsi prišleki z juga, poslani v slovensko NOV, niso znali slovensko in so govorili samo srbsko. Tako je bil pogovorni jezik v NOV že vse od začetka pod vplivom srbskih izrazov, ki so jih vnašali vojaki, podoficirji in oficirji, ki so službovali še za časa stare jugoslovanske vojske. Značilno je bilo spreminjanje izrazov, ki so opredeljevali poveljevanje. Taki izrazi so bili na primer: zapovest, uzbuna, pokret in podobni.
načelnik glavnega štaba od 23. maja 1943 do 30 julija 1943.
2.) Jovanoviæ Zdravko: načelnik štaba druge operativne cone (Notranjska ) od ustanovitve 11. decembra 1942 do 3. februarja 1943.
3.) Tonaskoviæ Rajko: načelnik štaba Gubčeve brigade od 12. januarja 1943 do 30. marca 1943; komandant 15. divizije od sredine avgusta 1943 do 3. oktobra 1943; komandant 7. korpusa od 3. oktobra 1943 do 10. aprila 1944.
4.) Kilibarda Mile: načelnik štaba 14. divizije od 3. oktobra 1943 do 25. februarja 1944; komandant 4. operativne cone (Štajerska) od 25. februarja 1944 do 23. julija 1944; namestnik komandanta 7. korpusa od 9. septembra 1944 do 3. oktobra 1944; načelnik štaba 7. korpusa od 10. novembra 1944 do 15. maja 1945.
5.) Dapčeviæ Milutin: načelnik štaba 3. operativne cone (Alpska) od novembra 1943 do 22. decembra 1943;
načelnik štaba 9. korpusa od 22. decembra 1943 do 4. marca 1944.
6.) Popivoda Pero: načelnik štaba Tomšičeve brigade od 2. dec. 1942 do 24 junija 1943; komandant 2. operativne cone (Gorenjska) od 24. junija 1943 do 4. avgusta 1943; načelnik štaba 14. divizije od septembra 1943 do 3. oktobra 1943; komandant 15. divizije od 3. oktobra 1943 do 17. decembra 1943; komandant 31. divizije od 21. decembra 1943; komandant 7. korpusa od 10. aprila 1944 do3. oktobra 1944, nato poslan v vrhovni štab.
7.) Jevtiæ Predrag - Dragan: namestnik komandanta Gubčeve brigade od 3. novembre 1942 do 12. januarja 1943;
komandant 3. bataljona Šercerjeve brigade od marca 1943 do maja 1943; namestnik komandanta 1. operativne cone (Dolenjska) od 23. maja 1943 do 13. julija 1943; komandant 15. divizije od 13. julija 1943 do 30 julija 1943.
8.) Božoviæ Radomir - Raco: namestnik komandanta 2. bataljona Tomšičeve brigade od decembra1942 do 12. januarja 1943; komandant 2. bataljona Tomšičeve brigade od 12. januarja 1943 do maja 1943; komandant 12. brigade od 24. septembra 1943 do 20. decembra 1943; namestnik komandanta 15. divizije od 20. decembra 1943 do 9. februarja 1944; načelnik štaba 15. divizije od 9. februarja 1944 do 23 junija 1944; namestnik komandanta 15. divizije od 23. junija 1944 do 9. avgusta 1944.
9.) Ignjatoviæ Radojica - Grnjica: načelnik štaba Bazoviške brigade od 1. oktobra 1943 do 22.oktobra 1943; načelnik štaba 30. divizije od 22. oktobra 1943 do 19. novembra 1943.
Petar Brajoviæ, Franc Rozman Stane in Jože Klanjšek leta 1943
10.) Brajoviæ Petar - Pero: komandant 2. bat. Gubčeve brigade od 20. februarja 1943 do 30.marca 1943;
načelnik štaba Gubčeve brigade od 30. marca 1943 do 12. septembra 1943; komandant 15. divizije od 15. septembra 1943 do 3. januarja 1944; komandant 18. divizije od 1. januarja 1944 do 12. januarja 1944; načelnik štaba 18. divizije od 12. januarja 1944 do 21. marca 1944; komandant 18. divizije od 21. marca 1944 do 23. junija 1944; načelnik štaba 4. operativne cone (Štajerska) od 23. julija 1944 do 15. maja 1945.
11.) Došenoviæ Mičo: načelnik štaba 14. divizije od 16. julija 1944 do 15 maja 1945.
12.) Vojnoviæ Aleksandar - Vojin: načelnik štaba 18. divizije od 30. novembra 1944 do 10. februarja 1945;
namestnik komandanta 15. divizije od 10. februarja 1945 do 15. maja 1945.
13.) Čubriæ Mile: komandant 2. Bataljona Gubčeve brigade od 30. marca 1943 do 25. avgusta 1943; namestnik komandanta Gubčeve brigade od 25. avgusta 1943 do 14. septembra 1943; namestnik komandanta 18. divizije od 12. januarja 1944 do 21. marca 1944; načelnik štaba 18. divizije od 21. marca 1944 do 23. junija 1944; namestnik komandanta 18. divizije od 23. junija 1944 do 26. julija 1944; komandant posebne oficirske šole.
14.) Marjanoviæ Ratko: namestnik komandanta Gradnikove brigade od 30. novembra 1943 do 15. marca 1944;
komandant Bazoviške brigade od 14. septembra l944 do 10. oktobra 1944; komandant Gradnikove brigade od 20. marca 1944 do 18. septembra 1944.
15.) Šoroviæ Danilo: komandant Gradnikove brigade od 26. aprila 1943 do 4. novembra 1943.
16.) Vidačiæ Nikola: načelnik štaba Bazoviške brigade od 22. oktobra 1943 do 12. novembra 1943; načelnik štaba 30. divizije od začetka januarja 1944 do konca, januarja 1944; komandant Bazoviške brigade od 2. julija 1944 do 14. septembra 1944.
17.) Marjanoviæ Aleksandar - Leko: komandant 2. bataljona Gubčeve brigade od 12. januarja 1943 do 20. januarja 1943; namestnik političnega komisarja 15. divizije od 3. oktobra 1943 do 9. februarja 1944.
18.) Dukiæ Nikola: načelnik štaba 30. divizije od 9. marca 1945 do 7. maja 1945.
19.) Vukadinoviæ Dušan: načelnik štaba Gradnikove brigade od 2. marca 1945 do 28. marca 1945; komandant Vojkove brigade od 28. marca 1945 do konca vojne; politični komisar 1. bataljona Gradnikove brigade.
20.) Kneževiæ Vladimir - Volodja: politični komisar 2. čete 3. bataljona Tomšičeve brigade - avgusta 1942; politični komisar 1. bataljona Tomšičeve brigade - marca 1943; komandant l. Soške brigade leta 1943; komandant 17. brigade Simona Gregorčiča leta 1943; prvi komandant Novega Mesta.
21.) Jovanoviæ Svetolik - Mito: namestnik komandanta Gradnikove brigade od 18. septembra 1944 do 20. decembra 1944; bil je spremljevalec Šaranovič Milana.
23.) Popoviæ Vuko: komandir minersko-sabotažne čete v Goriških Brdih leta 1944.
24.) Srdiæ Simon: komandant 2. bataljona Prekmurske brigade leta 1945.
25.) Vučiniæ Djoko: namestnik komandanta 2. bataljona Tomšičeve brigade - maja 1945; bil je tudi v tem štabu.
26.) Raduloviæ Branko: politični komisar 2. bataljona Gubčeve brigade od 14. julija 1943 do 10. septembra 1943; politični komisar 3. bataljona Gubčeve brigade od 5. septembra 1943 do 22. oktobra 1943 in od 2. januarja 1944 do 12. febbruarja 1944; politični komisar Gubčeve brigade od 12. februarja 1944 do 20. marca 1944; namestnik. politkomisarja Kokrškega bataljona od 16. novembra 1944 do 8. januarja 1945; namestnik komandanta Kokrškega 3. bataljona od 8. januarja 1945 do 26. marca 1945; komandant 3. bataljona Kokrškega odreda od 26. marca 1945 do 12. maja 1945; v NOV je bil že od 15. avgusta 1941.
27.) Kubiæ Nikola: v Šercerjevo brigado je prišel za bataljonskega in četnega starešino; bil je gojenec posebne oficirske šole pri vrhovnem štabu NOV in POJ iz Srbije.
28.) Beslaæ Mirko: isto kot Kubič Nikola.
29.) Dedeiæ Boško - Pope: komandant 3. bataljona Bazoviške brigade od 2. marca 1944 do 18. marca 1944; namestnik komandanta 3. bataljona Bazoviške brigade od 18. marca 1944 do 10. maja 1944; bil je tudi spremljevalec Šaronoviæ Milana.
30.) Vukša Jovo: načelnik štaba 12. brigade od 16. decembra 1943 do 10. januarja 1944.
31.) Peroviæ Radoje: namestnik komandanta 12. brigade od 26. septembra 1944 do 8. januarja 1945; načelnik štaba 12. brigade od 8. januarja 1945 do 18. februarja 1945.
32.) Badovinac Ilija: namestnik komandanta Šlandrove brigade od 1. septembra 1943 do 22. septembra 1943; namestnik komandanta 12. brigade od 24. septembra 1943 do 26. novembra 1943.
33.) Alfireviæ Petar - Pero: namestnik komisarja Vojkove brigade od 8. januarja 1944 do 9. marca 1944; namestnik komisarja Prešernove brigade od 9. marca 1944 do 20. oktobra 1944.
34.) Karapadža Branko: komandant Prešernove brigade od 6. oktobra 1943 do 26. oktobra 1943; namestnik politkomisarja 31. divizije od 26. oktobra 1943 do sredine februarja 1944.
35.) Latinoviæ Djuro: komandant štaba l. bataljona Gradnikove brigade leta 1944.
36.) Vojnoviæ Milan: namestnik komandanta Gubčeve brigade od 1. februarja 1945 do 15. maja 1945.
37.) Dukiæ Mirko: načelnik štaba Vojkove brigade od 6. maja 1944 do 20. maja 1944; namestnik komandanta Vojkove brigade od 20. maja 1944 do 3. sept. 1944.
38.) Neneziæ Ljubo: načelnik štaba Vojkove brigade od 3. septembra 1944 do 20. septembra 1944.
39.) Gliša Radomir - Raco: komandant Bazoviške brigade od 20. decembra 1943 do 2. marca 1943; komandant 30. divizije od 4. marca 1944 do 29. aprila 1944; komandant Bazoviške brigade od 3. maja 1944 do 15. junija 1944; načelnik štaba 18. divizije od 10. februarja 1945 do 15. maja 1945.
40.) Peroviæ Radivoje: načelnik štaba Bazoviške brigade od 12. novembre 1944 do 14. marca 1945.
41.) Vukčeviæ Vaso: načelnik štaba Bazoviške brigade od 15. marca 1944 do 10. julija 1944; operativni oficir v Bazoviški brigadi.
42.) Isakoviæ Rade: načelnik štaba Bazoviške brigade od 3. oktobra 1944 do 10. oktobra 1944; operativni oficir v Bazoviški brigadi.
43.) Ibraimoviæ Ibro: komandant Bazoviške brigade od 10. oktobra 1944 do 7. marca 1945; komandant 2. bataljona Gradnikove brigade.
44.) Jovanoviæ Milan: namestnik komandanta Bazoviške brigade od 1. junija 1944 do 1. julija 1944; komndant l. bataljona Bazoviške brigade .
45.) Dabanoviæ Mitar: namestnik komandanta Bazoviške brigade od 1. avgusta 1944 do 14. septembra 1944;
komandant 1. bataljona Bazoviške brigade.
46.) Ignjatoviæ Anatolij: namestnik komandanta Bazoviške brigade od 3. januarja 1945 do 2. maja 1945;
komandant 2. bataljona Bazoviške brigade; namestnik komandanta 2. bataljona Bazoviške brigade.
47.) Popoviæ Svetislav: pomočnik politkomisarja Bazoviške brigade od 30. oktobra 1944 do 18. decembra 1944;
komandant 4. bataljona Bazoviške brigade; sekretar SKOJ-a.
48.) Stojanoviæ Miladin: komandant 1. bataljona Bazoviške brigade; namestnik komandanta 1. bataljona Bazoviške brigade.
49.) Djenadija Sreten: komandant 2. bataljona Bazoviške brigade.
50.) Raisoviæ Boris: komandant 2. bataljona Bazoviške brigade; komandant štaba 2. bataljona Bazoviške brigade.
51.) Mijiæ Dušan: komandant 3. bataljona Bazoviške brigade.
52.) Terziæ Bogdan: komandant 3. bataljona Bazoviške brigade.
53.) Pavloviæ Velislav: namestnik komandanta 1. bataljona Bazoviške brigade.
54.) Atakliloviæ Džuvad: načelnik štaba 2. bataljona Bazoviške brigade.
55.) Viktoroviæ Mihael: komandant 1. čete 2. bataljona Bazoviške brigade.
56.) Nikolajeviæ Bruno: komandant 2. čete Bazoviške brigade.
57.) Filipoviæ Aleksej: komandant 3. čete 2. bataljona Bazoviške brigade.
58.) Kajunoviæ Nazar: komandant 4. čete 2. bataljona Bazoviške brigade.
59.) Jukiæ Drago: načelnik štaba 3. bataljona.
60.) Zuriæ Rastimir: operativni oficir v Bazoviški brigadi.
61.) Armiæ Zdenka Kidrič: šef VOS-a za Slovenijo.
62.) Vukčeviæ Blažo: šef operativnega odseka Gradnikove brigade.
63.) Peraiæ Vladimir - Planin: komandant 1. Kokrškega bataljona od 27. avgusta 1944 do 6. oktobra 1944; namestnik komandanta 2. Kokrškega bataljona od 5. oktobra 1944 do 20. oktobra 1944; komandant 1. bataljona Kokrškega odreda od 20. oktobra 1944 do marca 1945.
64.) Božiæ Lazo - Vuk: komandant 2. bataljona 15. brigade od 28. septembra 1943 do 2. novembra 1943; komandant 1. bataljona 15. brigade od 2. novembre 1943 do 20. januarja 1944; načelnik štaba Šlandrove brigade od srede marca 1944 do srede aprila 1944.
65.) Djordjeviæ Branko - Jure: politkomisar 2. bataljona Kokrškega bataljona od 27. avgusta 1944 do 30. avgusta 1944.
66.) Bratkoviæ Peter - Zvonko: politkomisar 2. bataljona Kokrškega odreda od 30. avgusta 1944 do 10. oktobra 1944; politkomisar 2. Kokrškega odreda od 10. oktobra 1944 do 12. maja 1945.
67.) Svoboda Velimir: komandant 2. bataljona Kokrškega odreda od septembra 1944 do konca 1944.
68.) Čakareviæ Milenko: komandant zaščitnega bataljona 15. divizije od 20. septembra 1944 do 28. marca 1945;
komandant l. bataljona 15. brigade od 18. aprila 1945 do 10. maja 1945.
Vsi našteti so bili Srbi ali Črnogorci. Prevzemali so pristojnosti nad slovensko NOV. Prva slovenska divizija je tako postala štirinajsta, druga pa petnajsta jugoslovanska divizija. Srbizacija slovenske narodno-osvobodilne vojske je potekala tako hitro, da si je že leta 1943 jugoslovanski vrhovni štab prilastil tudi poviševanja prav vseh oficirjev slovenske NOV. Izvršni odbor OF je bil neprijetno presenečen, ko je izvedel, da bo samo jugoslovanski vrhovni štab imenoval člane slovenskega glavnega štaba.
Vsi prišleki z juga, poslani v slovensko NOV, niso znali slovensko in so govorili samo srbsko. Tako je bil pogovorni jezik v NOV že vse od začetka pod vplivom srbskih izrazov, ki so jih vnašali vojaki, podoficirji in oficirji, ki so službovali še za časa stare jugoslovanske vojske. Značilno je bilo spreminjanje izrazov, ki so opredeljevali poveljevanje. Taki izrazi so bili na primer: zapovest, uzbuna, pokret in podobni.
Nazadnje uredil moderator:
Morate razumet, da so ti Balkanci bili napolcivilizirani primitivci, ki so žive ljudi rezali, jih metali v jamo ipd....
Slovenci nismo nikoli bili sposobni takih grozot!!
Že zaradi naše kulture, ki je osrednjevropska, in ne poživinjeno balkanska!
Spomnite se vojne l. 1991 kaj so tam dol delali - precej podobne metode, kot pri nas v 2 sv. vojni.
Slovenci nismo nikoli bili sposobni takih grozot!!
Že zaradi naše kulture, ki je osrednjevropska, in ne poživinjeno balkanska!
Spomnite se vojne l. 1991 kaj so tam dol delali - precej podobne metode, kot pri nas v 2 sv. vojni.
Nazadnje uredil moderator:
Zakaj je naslov teme spremenjen?
Domobranci niso požigali slovenskih vasi - ampak so jih branili pred rdečimi zločinci. Partizani nasprotno pa so požigali slovenske vasi, kot npr. Jelendol, Hinje, Zvirče in še in še.
Domobranci niso požigali slovenskih vasi - ampak so jih branili pred rdečimi zločinci. Partizani nasprotno pa so požigali slovenske vasi, kot npr. Jelendol, Hinje, Zvirče in še in še.
Ne vem, tukaj očitno nekateri niste seznanjeni, kaj se je v prvih letih vojne sploh dogajalo. Rdeči niso ničesar osvobajali, ampak so izvajali revolucijo nad slovenskim narodom.
številke so res znane, in ker se vam sanja ne, da obstaja vSloveniji Muzej novejše zgodovine, in kot njihovodo dolgoletno delo danes obstaja URADEN dokument, ki se imenuje Zbornik žrtev vojne - tam notri imate že danes do 10 ljudi poimensko, poklicno in pripadno število popisanih žrtev. IN Zbornik navaja sledeče: Med 2. sv. vojno umre 90.000 Slovencev. In naslednji stavek, kateri je zelo važen: \'\"ZA SMRT 75.000 SLOVENCEV NEPOSREDNO ODGOVARJA PARTIZANSTVO S KOMUNISTI NA ČELU\'\".
Da pa ne boste mislili, da sem spet en, ki \'\"nabijam\'\" Vam dam en majčken dopis:
Žrtve revolucije
Danes je število žrtev druge svetovne vojne in komunistične revolucije v Sloveniji že dokaj natančno znano po zaslugi projekta Smrtne žrtve med prebivalstvom na območju Republike Slovenije med drugo svetovno vojno in neposredno po njej (od aprila 1941 do januarja 1946), ki ga že trinajst let izvajajo na Inštitutu za novejšo zgodovino v Ljubljani. Rezultat tega pomembnega projekta je osupljiv ne le zato, ker je ugotovil, da je bilo smrtnih žrtev vojne in revolucije še enkrat več, kot se je navajalo pred tem, predvsem pa zato, ker so številke za komuniste uničujoče. Naj zato navedemo nekaj številk. Vseh slovenskih žrtev vojne in revolucije je bilo okoli 95.000; od tega okoli 85.000 med vojno in okoli 15.000 po končani vojni.
Uničujoča bilanca
Do zdaj smo navajali, da so komunisti v prvem letu vojne ubili od 500 do 1.500 Slovencev. Številke projekta INZ do zdaj zelo jasne: samo leta 1941 so komunisti ubili 98 Slovencev. V celotnem letu 1942 so ubili 1.552 Slovencev (civilistov) in 173 Slovencev (vojakov); skupaj 1.725.
Te številke so šokantne in ob njih bi moral umolkniti prav vsak, ki danes v javnosti govoriči o »narodnoosvobodilnem boju« in o »kolaboraciji z okupatorjem«.
Polnih deset mesecev je trajala komunistično-partizanska morija (od julija 1941 do julija 1942), preden je nastala prva postojanka (samo)obrambne vojaške enote oz. vaške straže v Šentjoštu.
Komunisti so s svojimi vojskami (partizani, Vos, Narodna zaščita) leta 1943 umorili 1.307 civilnih Slovencev in še 891 vojakov Slovencev; leta 1944 874 civilistov in 424 vojakov in leta 1945, do konca vojne, še 226 civilistov in 175 vojakov.
Skupaj so komunisti med vojno ubili 5.720 Slovencev; od tega 1.667 vojakov (domobranci, vaške straže, četniki) in kar 4.053 civilnih oseb.
Vse je dokumentirano danes, s priimiki in imeni zločinsko pobitih v imenu revolucije.
številke so res znane, in ker se vam sanja ne, da obstaja vSloveniji Muzej novejše zgodovine, in kot njihovodo dolgoletno delo danes obstaja URADEN dokument, ki se imenuje Zbornik žrtev vojne - tam notri imate že danes do 10 ljudi poimensko, poklicno in pripadno število popisanih žrtev. IN Zbornik navaja sledeče: Med 2. sv. vojno umre 90.000 Slovencev. In naslednji stavek, kateri je zelo važen: \'\"ZA SMRT 75.000 SLOVENCEV NEPOSREDNO ODGOVARJA PARTIZANSTVO S KOMUNISTI NA ČELU\'\".
Da pa ne boste mislili, da sem spet en, ki \'\"nabijam\'\" Vam dam en majčken dopis:
Žrtve revolucije
Danes je število žrtev druge svetovne vojne in komunistične revolucije v Sloveniji že dokaj natančno znano po zaslugi projekta Smrtne žrtve med prebivalstvom na območju Republike Slovenije med drugo svetovno vojno in neposredno po njej (od aprila 1941 do januarja 1946), ki ga že trinajst let izvajajo na Inštitutu za novejšo zgodovino v Ljubljani. Rezultat tega pomembnega projekta je osupljiv ne le zato, ker je ugotovil, da je bilo smrtnih žrtev vojne in revolucije še enkrat več, kot se je navajalo pred tem, predvsem pa zato, ker so številke za komuniste uničujoče. Naj zato navedemo nekaj številk. Vseh slovenskih žrtev vojne in revolucije je bilo okoli 95.000; od tega okoli 85.000 med vojno in okoli 15.000 po končani vojni.
Uničujoča bilanca
Do zdaj smo navajali, da so komunisti v prvem letu vojne ubili od 500 do 1.500 Slovencev. Številke projekta INZ do zdaj zelo jasne: samo leta 1941 so komunisti ubili 98 Slovencev. V celotnem letu 1942 so ubili 1.552 Slovencev (civilistov) in 173 Slovencev (vojakov); skupaj 1.725.
Te številke so šokantne in ob njih bi moral umolkniti prav vsak, ki danes v javnosti govoriči o »narodnoosvobodilnem boju« in o »kolaboraciji z okupatorjem«.
Polnih deset mesecev je trajala komunistično-partizanska morija (od julija 1941 do julija 1942), preden je nastala prva postojanka (samo)obrambne vojaške enote oz. vaške straže v Šentjoštu.
Komunisti so s svojimi vojskami (partizani, Vos, Narodna zaščita) leta 1943 umorili 1.307 civilnih Slovencev in še 891 vojakov Slovencev; leta 1944 874 civilistov in 424 vojakov in leta 1945, do konca vojne, še 226 civilistov in 175 vojakov.
Skupaj so komunisti med vojno ubili 5.720 Slovencev; od tega 1.667 vojakov (domobranci, vaške straže, četniki) in kar 4.053 civilnih oseb.
Vse je dokumentirano danes, s priimiki in imeni zločinsko pobitih v imenu revolucije.
Nazadnje uredil moderator:
Skupaj so komunisti med vojno ubili 5.720 Slovencev; od tega 1.667 vojakov (domobranci, vaške straže, četniki) in kar 4.053 civilnih oseb.
Vir: MNZ
Mi lahko kdo razloži, zakaj so osvoboditelji ubijali civiliste?
Laž je nesmrtna duša komunizma?
Ste to kdaj že slišali?
Vir: MNZ
Mi lahko kdo razloži, zakaj so osvoboditelji ubijali civiliste?
Laž je nesmrtna duša komunizma?
Ste to kdaj že slišali?
In ker vidim, da apologetom morilcev ne ostane drugega, kot da opeltajo s Svetim Urhom, bom pa še to lažnjivi mir razbil, kot se za lažnivce spodobi, da jih razkrinkamo vedno in povsod.
PAZLJIVO PREBERITE!
Kaj je resnica o Sv. Urhu?
Podružna cerkev Sv. Urha leži na 58 m visokem griču ob vzhodnem robu ljubljanske ravnine, 8 km vzhodno od Ljubljane, spada k vasi Dobrunje in je podružnica župnije Sostro. Oknog te podružne cerkve leži malo in obzidano pokopališče. Na vzhodni strani cerkve, kakih 40 metrov pod cerkvijo, stoji cerkvena hiša z gospodarskim poslopjem, ki je služila kot mežnariia. Pri cerkvi ni nikakega župnišča niti duhovnika, kakor bi se zdelo iz Adamičevega pripovedovanja. Pod gričem Sv. Urha se razprostira vas Dobrunje, bližnje vasi pa so še: Bizovik, Hrušica, Fužine, Vevče, Zadvor in Sostro.
O dogodkih pri Sv. Urhu so na razpolago štirje zapisniki oseb, ki so jim vse tamkajšnje razmere med okupacijo in komunistično revolucijo popolnoma poznane; vsi ti so pripavljeni nastopiti pred vsakim sodiščem kot priče. Med pričami sta dva domačina en član posadke pri Sv. Urhu in poveljnik posadke Vaške straže v Bizoviku, pod katerega je spadal tudi vod pri Sv. Urhu.
Poveljnik posadke v Bizoviku Bitenc Stonko je dovolil, da smemo uporabiti njegovo ime. Na podlagi njegovih izjav in izjav ostalih prič ter drugače dokazanih dejstev je resnica o dogodkih pri Sv. Urhu sledeča:
Natančno je znano, da so komunisti po vsej Sloveniji že osem mesecev morili in ropali, predno se je sploh organizirala prva vaška straža pri Št. Joštu nad Vrhniko kot oborožen odpor proti komunističnemu nasilju. Torej ni govora, da bi bila "izdajalska druščina pristašev klerikalne in liberalne stranke zanetila na Slovenskem bratomorno vojno". To so pričeli in povzročili edino le komunisti oziiroma Osvobodilna fronta.
Posadka Vaške straže v Bizoviku pa je bila ustanovljena šele v oktobru l. 1942, zato pred tem časom ni mogoče govoriti o kakem organiziranem vojaškem ali policijskem delovanju proti komunistom na teritoriju občine Dobrunje in njene okolice. Že v maju 1942 so iz tega okoliša komunistični partizani odvedli nasilno v gozdove, mučili in pomorili pri Polici: Ivana Pavčiča, Jakoša Cankarja, poklali so v tem okolišu tri družine (vse družinske člane), med drugimi Jakoševo. Posadka v Bizoviku je spomladi l. 1943 odkopala nekaj teh žrtev in jih pokopala na pokopališču. Zadnji teden unija 1942 so komunistični partizani nasilno odvedli nosečo ženo Marijo Pogačnik in jo po grozovitem mučenju umorili na Pugledu; prvi teden v juliju pa so nato vdrli v hišo njeneg moža Feliksa Pogačnika, podžupana občine Polje, ga nasilno odpeljali in ga nato v gozdovih nedaleč od Sv. Urha po groznem mučenju umorili.
Vse to se le godilo kakor po vsej Sloveniji tako kot v kolici Sv. Urha, ne da bi se več kot osem mesecev pojavil kak oborožen odpor proti boljševističnemu nasilju komunistov oz. partizanov.
Dočim je komunistična partija vsled zveze med Stalinom in Hitlerjem, kakor drugod tako tudi v okolici Dobrunj, agitirala nacistično Nemčijo, so nekateri rodoljubi, nekomunisti, res zbirali
orožje za odpor proti okupatorju. Toda tega ni vršila Katoliška akcija, kakor se namigava v brošuri "Sv. Urh", pač pa organizacija jugoslovanske vojske v domovini pod zakonitim vrhovnim poveljstvom vojnega ministra in generala Draže Mihajloviæa. Te prve organizatorje odpora proti okupatorju je pričela pobijati komunistič na partija oziroma partizani Osvobodilne fronte tudi v okolici Sv. Urha oziroma Dobrunj, kar je razvidno tndi iz brošure "Sv. Urh" na straneh 17, 19, in 26.
Ti poboji, ki sa jih zagrešili komunisti v okolici Dobrunj, so povzročili, da je bila ustanovljena posadka vaške straže v Bizoviku in dve podrejeni postojanki v Dobrunjah in pri Sv. Urhu, in to šele oktobra 1942.
Da ni imela ljubljanska škofijska pisarna oziroma škof dr. Gregorij Rožman nobene zveze ne z nastankom in ne delovanjem Vaških straž ali slovenskega domobranstva, še manj pa s "Črno roko", je vsakemu pametnemu človeku jasno. Vaške straže so povsod pričeli organizirati kmečki ljudje sami, da bi se varovali pred ropi, požigi in umori, ki so jih izvrševali komunistični partizani. Da ni imel škof dr. Rožman nobenega opravka pri ustanavljanju Slovenskega domobranstva, je potrdil na sodnem procesu v Ljubljani, nemški komandant v Ljubljani - general Roesener.
To je popolnoma zmišljeno, kar piše brošura "Sv. Urh", da so dne 16. februarja 1942 imeli v Ljubljani na škofiji sestanek o tesnejšem sodelovanju z Italijani in da je dr. Blatnik nato nesel tozadevne predloge tega zborovanja v Rim v Vatikan h kardinalu Magnioliju. O popolni neresniænosti teh trditev je podal dr. Blatnik sam daljšo izjavo v "Ameriški domovini" z dne 8. februarja 1952.
Najbolj gorostasna pa je trditev, da je bila posadka Vaške straže; slovenskih domobrancev pri Sv. Urhu in "Črna roka" pod poveljstvom slovenskih duhovnikov.
Stanko Bitenc je napisal sledečo izjavo:
"Podpisani Stanko Bitenc sem bil poveljnik legijske posadke s sedežem v Rizoviku, občina Dobrunje pri Ljubljani, od 6. januarja do 9. septembra 1945. Pod moje poveljstvo je spadal tudi vod v Dobrunjah in oni na Sv. Urhu. Izjava nanaša na leto 1942 pa do italijanske kapitulacije v septembru 1948 po lastnem znanju in opazovanju.
Legijska posadka v Bizoviku je bila ustanovljena šele v oktobru 1942, zato pred tem mesecem ni mogoče govoriti o kakem organiziranem vojaškem ali policijskem delovanju proti komunistom teritoriji omenjene občine, ki so v maju 1942 nasilno odpeljali in Polico v gozdu po dokazanem mučenju umorili znane protikomuniste iste občine, kot: Pavčiča, Jakoša, Cankarja in druge. Imenovane žrtve je izkopala moja posadka spomladi 1943.
Evo vam še mal resnice, za tiste, ki jo hočejo vedet.
Samo imbecili in debili lahko verjamejo, da so tam na Sv. Urhu Domobranci pobijali ne vem koga, jih utapljali v 1,5 x 1,5 m veliki mlaki in ne vem kaj še vse.
Slovenec, a si res tako naiven in primitiven, da verjameš največjim morilcem Slovencev - to je izdajalcem komunistom, ki so narodovo nesrečo izkoristili za izvedbo svoje zločinske, morilske revolucije?
fuj in fej morilci Slovencev in lažnivci!
Nikoli ama nikoli tem morilcem ne priznam nič, niti ne bom svojih otrok vzgajal v BOLJŠEVISTIČNI MORILSKI LAŽI.
Moji otroci bodo vedeli resnico in v skladu s tem postavili zgodovinsko nas Slovence, tja kamor spadamo.
Tisti pa tukaj, ki zagovarjate LAŽI in uboje izdajalskih boljševističnih morilskih partizanskih enot - sram naj Vas bo, do smrti, da to podpirate....Drhal morilska...
PAZLJIVO PREBERITE!
Kaj je resnica o Sv. Urhu?
Podružna cerkev Sv. Urha leži na 58 m visokem griču ob vzhodnem robu ljubljanske ravnine, 8 km vzhodno od Ljubljane, spada k vasi Dobrunje in je podružnica župnije Sostro. Oknog te podružne cerkve leži malo in obzidano pokopališče. Na vzhodni strani cerkve, kakih 40 metrov pod cerkvijo, stoji cerkvena hiša z gospodarskim poslopjem, ki je služila kot mežnariia. Pri cerkvi ni nikakega župnišča niti duhovnika, kakor bi se zdelo iz Adamičevega pripovedovanja. Pod gričem Sv. Urha se razprostira vas Dobrunje, bližnje vasi pa so še: Bizovik, Hrušica, Fužine, Vevče, Zadvor in Sostro.
O dogodkih pri Sv. Urhu so na razpolago štirje zapisniki oseb, ki so jim vse tamkajšnje razmere med okupacijo in komunistično revolucijo popolnoma poznane; vsi ti so pripavljeni nastopiti pred vsakim sodiščem kot priče. Med pričami sta dva domačina en član posadke pri Sv. Urhu in poveljnik posadke Vaške straže v Bizoviku, pod katerega je spadal tudi vod pri Sv. Urhu.
Poveljnik posadke v Bizoviku Bitenc Stonko je dovolil, da smemo uporabiti njegovo ime. Na podlagi njegovih izjav in izjav ostalih prič ter drugače dokazanih dejstev je resnica o dogodkih pri Sv. Urhu sledeča:
Natančno je znano, da so komunisti po vsej Sloveniji že osem mesecev morili in ropali, predno se je sploh organizirala prva vaška straža pri Št. Joštu nad Vrhniko kot oborožen odpor proti komunističnemu nasilju. Torej ni govora, da bi bila "izdajalska druščina pristašev klerikalne in liberalne stranke zanetila na Slovenskem bratomorno vojno". To so pričeli in povzročili edino le komunisti oziiroma Osvobodilna fronta.
Posadka Vaške straže v Bizoviku pa je bila ustanovljena šele v oktobru l. 1942, zato pred tem časom ni mogoče govoriti o kakem organiziranem vojaškem ali policijskem delovanju proti komunistom na teritoriju občine Dobrunje in njene okolice. Že v maju 1942 so iz tega okoliša komunistični partizani odvedli nasilno v gozdove, mučili in pomorili pri Polici: Ivana Pavčiča, Jakoša Cankarja, poklali so v tem okolišu tri družine (vse družinske člane), med drugimi Jakoševo. Posadka v Bizoviku je spomladi l. 1943 odkopala nekaj teh žrtev in jih pokopala na pokopališču. Zadnji teden unija 1942 so komunistični partizani nasilno odvedli nosečo ženo Marijo Pogačnik in jo po grozovitem mučenju umorili na Pugledu; prvi teden v juliju pa so nato vdrli v hišo njeneg moža Feliksa Pogačnika, podžupana občine Polje, ga nasilno odpeljali in ga nato v gozdovih nedaleč od Sv. Urha po groznem mučenju umorili.
Vse to se le godilo kakor po vsej Sloveniji tako kot v kolici Sv. Urha, ne da bi se več kot osem mesecev pojavil kak oborožen odpor proti boljševističnemu nasilju komunistov oz. partizanov.
Dočim je komunistična partija vsled zveze med Stalinom in Hitlerjem, kakor drugod tako tudi v okolici Dobrunj, agitirala nacistično Nemčijo, so nekateri rodoljubi, nekomunisti, res zbirali
orožje za odpor proti okupatorju. Toda tega ni vršila Katoliška akcija, kakor se namigava v brošuri "Sv. Urh", pač pa organizacija jugoslovanske vojske v domovini pod zakonitim vrhovnim poveljstvom vojnega ministra in generala Draže Mihajloviæa. Te prve organizatorje odpora proti okupatorju je pričela pobijati komunistič na partija oziroma partizani Osvobodilne fronte tudi v okolici Sv. Urha oziroma Dobrunj, kar je razvidno tndi iz brošure "Sv. Urh" na straneh 17, 19, in 26.
Ti poboji, ki sa jih zagrešili komunisti v okolici Dobrunj, so povzročili, da je bila ustanovljena posadka vaške straže v Bizoviku in dve podrejeni postojanki v Dobrunjah in pri Sv. Urhu, in to šele oktobra 1942.
Da ni imela ljubljanska škofijska pisarna oziroma škof dr. Gregorij Rožman nobene zveze ne z nastankom in ne delovanjem Vaških straž ali slovenskega domobranstva, še manj pa s "Črno roko", je vsakemu pametnemu človeku jasno. Vaške straže so povsod pričeli organizirati kmečki ljudje sami, da bi se varovali pred ropi, požigi in umori, ki so jih izvrševali komunistični partizani. Da ni imel škof dr. Rožman nobenega opravka pri ustanavljanju Slovenskega domobranstva, je potrdil na sodnem procesu v Ljubljani, nemški komandant v Ljubljani - general Roesener.
To je popolnoma zmišljeno, kar piše brošura "Sv. Urh", da so dne 16. februarja 1942 imeli v Ljubljani na škofiji sestanek o tesnejšem sodelovanju z Italijani in da je dr. Blatnik nato nesel tozadevne predloge tega zborovanja v Rim v Vatikan h kardinalu Magnioliju. O popolni neresniænosti teh trditev je podal dr. Blatnik sam daljšo izjavo v "Ameriški domovini" z dne 8. februarja 1952.
Najbolj gorostasna pa je trditev, da je bila posadka Vaške straže; slovenskih domobrancev pri Sv. Urhu in "Črna roka" pod poveljstvom slovenskih duhovnikov.
Stanko Bitenc je napisal sledečo izjavo:
"Podpisani Stanko Bitenc sem bil poveljnik legijske posadke s sedežem v Rizoviku, občina Dobrunje pri Ljubljani, od 6. januarja do 9. septembra 1945. Pod moje poveljstvo je spadal tudi vod v Dobrunjah in oni na Sv. Urhu. Izjava nanaša na leto 1942 pa do italijanske kapitulacije v septembru 1948 po lastnem znanju in opazovanju.
Legijska posadka v Bizoviku je bila ustanovljena šele v oktobru 1942, zato pred tem mesecem ni mogoče govoriti o kakem organiziranem vojaškem ali policijskem delovanju proti komunistom teritoriji omenjene občine, ki so v maju 1942 nasilno odpeljali in Polico v gozdu po dokazanem mučenju umorili znane protikomuniste iste občine, kot: Pavčiča, Jakoša, Cankarja in druge. Imenovane žrtve je izkopala moja posadka spomladi 1943.
Evo vam še mal resnice, za tiste, ki jo hočejo vedet.
Samo imbecili in debili lahko verjamejo, da so tam na Sv. Urhu Domobranci pobijali ne vem koga, jih utapljali v 1,5 x 1,5 m veliki mlaki in ne vem kaj še vse.
Slovenec, a si res tako naiven in primitiven, da verjameš največjim morilcem Slovencev - to je izdajalcem komunistom, ki so narodovo nesrečo izkoristili za izvedbo svoje zločinske, morilske revolucije?
fuj in fej morilci Slovencev in lažnivci!
Nikoli ama nikoli tem morilcem ne priznam nič, niti ne bom svojih otrok vzgajal v BOLJŠEVISTIČNI MORILSKI LAŽI.
Moji otroci bodo vedeli resnico in v skladu s tem postavili zgodovinsko nas Slovence, tja kamor spadamo.
Tisti pa tukaj, ki zagovarjate LAŽI in uboje izdajalskih boljševističnih morilskih partizanskih enot - sram naj Vas bo, do smrti, da to podpirate....Drhal morilska...
Nazadnje uredil moderator:
Ne vem kaj vam je, še uradne vire ste sposobni demantirati.
Zakaj hočete, da prevlada laž?
Lanos in podobni?
Kaj je z vami narobe?
Zakaj še vedno zagovarjate LAŽ in ne sprejmete RESNICE?
Zakaj hočete, da prevlada laž?
Lanos in podobni?
Kaj je z vami narobe?
Zakaj še vedno zagovarjate LAŽ in ne sprejmete RESNICE?
Jaz vam navajam dejstva. Do sedaj mi NITI EDEN NI BIL SPOSOBEN NAVEDENO ZANIKATI Z KONTRAARGUMENTI.
Vedno, kadar vam kaj napišem, se vsi poskrijete in nihče ne komentira.
Če menite, da vse veste, in poznate RESNICO - na dan z njo, demantirajte me, ali pa se zakopljite nekam v zemljo....
Dajmo pogumneži, glavo pokonci in mi z uradnimi viri dokažite, da LAŽEM, tako kot LAŽETE vi.
Vedno, kadar vam kaj napišem, se vsi poskrijete in nihče ne komentira.
Če menite, da vse veste, in poznate RESNICO - na dan z njo, demantirajte me, ali pa se zakopljite nekam v zemljo....
Dajmo pogumneži, glavo pokonci in mi z uradnimi viri dokažite, da LAŽEM, tako kot LAŽETE vi.
Nazadnje uredil moderator:
- Status
