Zrasli so nam čez glavo in nas — krive in nedolžne — terorizirajo s stalinistično politično korektnostjo. Celo anarholiberalce
www.vecer.com
Kolumna Marka Crnkoviča: Zakaj ima navaden in preprost straight moški poln kovček LGBT aktivistov
10.06.2022 19.10
Marko Crnkovič
Zrasli so nam čez glavo in nas — krive in nedolžne — terorizirajo s stalinistično politično korektnostjo. Celo anarholiberalce
SASO BIZJAK
Desničarji se zgražajo nad potezo Fakultete za matematiko in fiziko. Tam so ob Pride Monthu (junija) v znak podpore LGBT skupnosti izobesili mavrično zastavo. Krivdo za to pa seveda pripisujejo novi vladi, ki da “krepi svojo levičarsko bazo, četudi za ceno rušenja tradicionalnih vrednot”.
Na drugi strani pa normalni, nestrankarski mediji objavljajo zaskrbljujoče intonirane novice, da je bilo v Ljubljani in še kje “
vandaliziranih” — beri: počečkanih, pošpricanih — nekaj priložnostnih plakatov, namenjenih ozaveščanju pred letošnjo, jutrišnjo
Parado ponosa.
Nakar se taisto društvo spravi še na Delovega kolumnista (in občasnega sodelavca Fokuspokusa) Blaža Podobnika zaradi “neokusnega”, ta torek objavljenega teksta.
Kolumna govori o — citiram Blaža samega — “konservativnejšem pogledu na vprašanja spola in družine” v navzkrižju s stališči skupnosti.
Vsak po svoje
Preden pa vzamem nedolžnega in nič hudega slutečega kolumnista v bran pred aktivisti, naj v izogib neljubim posledicam zame navedem še nekaj svojih vehementnosti o LGBT problematiki.
Da ne bo kak aktivistični fanatik še meni očital nestrpnosti, pri polni zavesti iskreno izjavljam, da ne samo da nimam prav nič proti manjšinskim — ali če hočete alternativnim — spolnim nagnjenjem in praksam, niti proti nenavadnim definicijam spola in spolnim samoidentifikacijam, ampak sem celo naravnost za.
Da ne bo kak fanatik še meni očital nestrpnosti, pri polni zavesti izjavljam, da ne samo da nimam nič proti manjšinskim — ali če hočete alternativnim — spolnim nagnjenjem in praksam, niti proti nenavadnim definicijam spola in spolnim samoidentifikacijam, ampak sem celo za.
Čeprav sem čisto navaden in preprost straight moški, sem socialno gledano do tozadevno drugih in drugačnih totalen anarholiberalec. Vsak naj po svoje. To ni moja stvar. Niti stvar varuhov družbe.
"Ne strinjati se z LGBT aktivisti je nevarno." — [
Problem ne, fenomen ja
Drugačnih spolnih praks in identitet ne vidim kot družbeni problem. Kot fenomen vsekakor, to že — a ne več kot v drugo telesno, emotivno, biološko skrajnost poduhovljen lifestyle.
Res pa je tudi, da se po drugi strani ne čudim nestrinjanju ali celo morebitni nestrpnosti mnogih do LGBT ideologije. Škripaje z zobmi še predobro razumem, zakaj se mnogim dozdeva, da jim drugi in drugačni uzurpirajo to ekskluzivno njihovo in kao edino normalno telesno, emotivno, biološko danost in identiteto. Zato se tako imenovani normalni počutijo ogrožene. Ker jih to definira. Tako kot tiste druge in drugačne definira nekaj drugega. Zato se kregajo in zmerjajo. Eni nekaj drugim jemljejo, drugi pa prvim nekaj vsiljujejo.
Tu pa se začne težava. Kdor z grdimi izrazi zmerja LGBT, velja za zarukanca, zahojenca in primitivca — kar sicer ni daleč od resnice. Če pa LGBT človek zmerja, pardon: požuga svojemu zmerljivcu, da je homofob, izpade ozaveščen steber družbe.
Pride Edition
Še to: seksualno vedenje in genderativno počutje drugih me ne zanimata. Oni so pač drugačni in dajte jim že enkrat mir. Seveda so glasni in se radi aktivistično ven mečejo. Če bi vam samim zaradi drugačnosti težili in vas diskriminirali, bi tudi bili tako glasni in ponosni in bi se aktivistično ven metali enako kot oni.
Ne bi se rad odpovedal svojim simpatijam, ki jih gojim do LGBT scene. Meni so oni kul. Pomirja me, da obstajajo ljudje, ki se za določene stvari ne zmenijo. Pomirja pa me tudi, če imajo tudi oni sami mir pred nami. No, pred takimi, kakršni so nekateri med nami.
Če bi radi še kakšen dokaz za mojo dobronamernost in razumevajočnost do LGBT, izvolite. Lahko se pohvalim z enim mavričnim paščkom za Apple Watch (ki sicer ni originalni Applov Pride Edition, ampak nek cheap fake) in z enim mavričnim oversize dežnikom. Nekateri mislijo, da ju nosim oz. uporabljam iz solidarnosti do LGBT — kar ni neres —, toda bolj res je, da včasih rad obesim nase pisan ali živobarven accessory.
Denuncirani homofob
A naj se vrnem k denunciranemu homofobu.
Blaž Podobnik je kljub svojim mladim letom morda zadnji med že tako ali tako redkimi in osamelimi (slovenskimi) konservativci, ki bi si drznil grdo govoriti o LGBT skupnosti. Res pa je, da se z njimi ne strinja in da mu “LGBTQI+ res ni prav simpatičen”. Takole pravi:
Tako rekoč prepovedano
Dejstvo je, da so LGBT aktivisti družbi zrasli čez glavo in jo — krivo ali nedolžno — terorizirajo s stalinistično politično korektnostjo. Dobro, no: iz zgodovine in iz sedanjosti poznamo nebroj primerov še veliko hujšega, konkretnejšega večinskega teroriziranja pripadnikov alternativnih seksualnih praks in teorij spola, to je že neka olajševalna okoliščina.
A dejstvo je, da LGBT aktivisti ne ločijo med zarukancem, zahojencem in primitivcem, ki jih zmerja z unspeakable izrazi in oznakami, in kultiviranim konservativcem, ki se z njimi pač ne strinja. Ne strinjati se z LGBT aktivisti je nevarno. Rečeš — kot Blaž —, da se je o tem treba pogovarjati, recimo “o uvajanju ‘družbeno naprednih’ pogledov na spol” v kurikulum osnovnih šol in “o zadržanih stališčih do liberalizacije na področju [istospolnih] posvojitev”.
Ne. O tem je tako rekoč prepovedano govoriti. Če o tem govoriš, si homofob.
Meni so kul
Podobnik tudi piše:
A to za aktiviste ni dovolj prijazno. Ker potem nadaljuje:
Ne bi se rad odpovedal svojim simpatijam, ki jih gojim do LGBT scene. Meni so oni kul. Pomirja me, da obstajajo ljudje, ki se za določene stvari ne zmenijo. Pomirja pa me tudi, če imajo tudi oni sami mir pred nami. No, pred takimi, kakršni so nekateri med nami.
Grde misli in besede
Aktivistom pa dam prav, ko pravijo:
Res je. Prejšnja vlada je bila glede teh grdih misli in besed zarukana, zahojena in primitivna. Nesebično se je trudila za popularizacijo sovražnosti do LGBT in še mnogih manjšin in drugače mislečih. Prejšnja vlada je bila retorično na nivoju internetnega komentariata.
Ampak te vlade zdaj ni več. Zdaj so tu samo še tisti, ki res čečkajo po plakatih. LGBT aktivisti se zato naj naučijo ločevati med med ljudmi, ki jim sploh nima smisla posvečati pozornosti — in peace-brotherji, ki pridejo mimo v miru in nekaj nič hudega sluteče pripomnijo. Ker bodo takoj deležni več podpore.
* Kolumna je bila najprej objavljena na Fokuspokusu.