Citat:
Uporabnik mistique pravi:
Samo dopolnim, ker se mi zdi pomembno, da se ves čas zavedamo prostora in sistema v katerem se pričakuje, da otroci sedijo in poslušajo, ne pa da rišejo ali pa "se zaposlijo" z nepričakovanimi aktivnostmi...Takšne šole oz. sistem imamo, brez sprenevedanja.
1. primer: Otrok zna rešiti vsako računsko nalogo, ki jo dobi pod roke. Torej, lahko rečemo, da obvlada snov. Medtem, ko tega ne moremo trditi za 3/4 sošolcev, ki potrebujejo več ponovitev oz. vaje. Vnovično ponavljanje enako zahtevne snovi je za naprednejšega učenca pravi dolgčas. In to, da se pri pouku dolgočasi, ni dobro, pa vas lahko nekatere še tako asocira na vaša življenja.
2. primer: preverjanje znanja zaključiš v 2/3 časa, ki je na voljo. Ostane ti še 1/3 časa, da si tiho in čakaš, da ostali zaključijo. To otroka potisne v dolgčas, kjer pa se seveda poskusi "zaposliti" tako kot vsak otrok. To pa ne pomeni, da gre v mislih skozi poštevanko (ker jo že zna in mu to ni nek izziv) ampak se trudi početi kaj njemu bolj zabavnega...zabavno pa je lahko v nasprotju s pričakovanji oz. potrebami ostalih sošolcev, ki še niso zaključili preverjanja znanja. Rezultat takšnega nereguliranega stanja je npr. v tem, da se nadarjen otrok s strani neusposobljenega učitelja označi kot problematičen ali pa, kar je še slabše, učencu pade motivacija za določen predmet, snov,...ali ugotovi, da učitelj pač ni kos svoji funkciji...
Kot sem že napisal, rešitev ni v dodatnih aktivnostih izven šole. Rešitev, ki pa je znotraj sistema (sistem kaj takega ne predvideva ali celo ne omogoča, učitelji pa niso usposobljeni) niti ne pričakujem, je, da učitelj oz. program naslavlja potrebe takšnih učencev ad-hoc, znotraj samega procesa in ne izven.
Sicer pa ste nekateri podali zelo dobre argumente (pro et contra) in sem vesel, da se debata ni končala v gnojnici, kot je sprva kazalo