Pa da odgovorim še na samo temo. Doslej se nisem oglašal ravno iz točno določenega razloga (tiče se dobrodelnosti), a vseeno.
Oddaje nisem gledal, ker je verjetno niti ne bi mogel ([censored]*ga, čustva so zajebana stvar). Ampak, veliko folka si dela sploh ne išče, ker računajo na pomoč tega in onega, na pomoč socialnih ustanov, društev, organizacij. Potrebno bi bilo ločiti revščino od "revščine". Slednja je zgolj navidezna, a žal se ravno ta najbolj izpostavlja po raznoraznih medijih. Da je še huje, v ospredje porivajo kup otrok, da je zadeva še bolj očitna, tragična.
Če gledam zadevo malce drugače, ne samo v teoriji, lahko rečem, da smo vsi prej ali slej v neki stiski, ko potrebujemo pomoč. In niti ni treba, da pomoč prejemamo konstantno, pač le v določenem obdobju. Ravno toliko, da naredimo naslednji korak. Potem zadeva steče. In ravno v teh primerih se zdi, da je pomoč takim ljudem nadvse dobrodošla.
Žal je tako, da je tistim na dnu resnično težko pomagati, ker se stanje tudi po nekem obdobju ne bo spremenilo (bodisi, ker se ne more, bodisi zato, ker se oseba pač navadi na takšno pomoč in ji sploh ni treba več skrbeti, saj zanjo skrbijo drugi).
Za slednje je v večji meri (upravičeno ali ne) odgovorna, ali pač "odgovorna", država.
Moje mnenje je, da so lahko resnično hvaležni ljudje, ki jim družba, posamezniki, organizacije, w.ever, pomagajo iz trenutne stiske in le v določenem obdobju, vsaj dotlej, dokler se ne postavijo na noge in začnejo znova.
Za vse ostale je pomoč (brez neke pomoči države) prej ko ne podaljševanje pekla.
Sicer pa, reševanje revščine je nenavsezadnje breme vseh zaposlenih državljanov. Če ne drugače, posledično.